Od sedmega do enajstega junija je v bivšem Mercatorju na Miklošičevi 3 potekala peta razstava Ponjava – letna razstava študentov prvega letnika podiplomskega študija fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Na soparen sobotni otvoritveni večer se je med obiskovalci slišalo predvsem navdušenje, prvič nad pogostitvijo z Nobel bureki in drugič nad zapuščeno trgovino, ki je zaživela kot prepričljiv in navdihujoč razstavni prostor.

Danes razstavi posvečamo kar celotno kulturno kroniko. Po uvodu bomo prisluhnili pogovoru o organizaciji in motivih razstave s člani produkcijske ekipe, Ivo Suhadolnik Gregorin, Renejem Ketišem in Pio Sovinc, oblikovalcem vizualne identitete razstave Timom Topićem in kuratorko Vido Šturm. Oddajo bomo zaključili z enim od spremnih besedil razstave, ki ga je napisala Lucija Klauž. V njem poetično naslavlja pogoje dela in njihove učinke na motivacijo in dobrobit nepoimenovane umetnice.

»Ponjava je vezivo, ki iz umetnosti odstrani elitizem in odpre vrata novim razumevanjem,« je v svojem manifestu zapisala ekipa letošnje razstave, ki se je po prvih treh letih omejenosti na študente fotografije, lani prvič, letos že drugič razprla celotni akademiji. Zapisali so še: »Bila je na dobri poti, da se spremeni v fotografske oskarje, ampak ni več le fotografski fenomen. Naj bo Ponjava za vse.« Na razstavi so sodelovali študentje in študentke iz vseh letnikov in smeri akademije, ki so bili izbrani na podlagi odprtega razpisa. Študentje fotografije, ki so ponjavo organizirali, pa so zasedli mesta produkcijske ekipe. Poleg omenjenih so to Kaia Grobovšek, Kristina Filipović, Petja Muck, Marko Petrović in Jernej Strmšek.

Pri snovanju razstave so izhajali iz dejstva, da se Ponjava vselej spreminja in vedno znova išče svoj prostor. Prostor kot krovno temo, ki je narekovala odprti poziv, so izbrani umetniki razvejali v raznorazne premisleke o domačih prostorih in prostorih otroštva, o odnosih ter o procesih dela, ki jih gradijo različne odločitve in premiki.

V kletnem prostoru razstave je sopostavitev treh del povzemala raznolikost interpretacij. V instalaciji Prostor med nama je najin odnos je Tjaša Kodrič obravnavala svoja čustva v kontekstu intimnih odnosov. Prosojne strani zina, ki odsevajo praznino odtujenih odnosov, poleg nostalgičnih, romantičnih fotografij, polnijo boleče iskreni citati o preteklem, a v času pisanja očitno občutno prisotnem razmerju. Citiramo: »jaz sem bil ready samo tebe dejtat, jaz sem bil zatreskan vate [...] močan poudarek na uporabi preteklika.« Konec citata. Nad zinom je bila obešena še pobleščičena sličica Jezusa, kot da bi motril to novodobno, neizbežno trpljenje situacijskih razmerjih.

Na nasprotni steni je Jernej Šimec raziskoval nekoliko bolj materialen obstoj klopi, izdelane za specifično lokacijo v Valenciji, ob rečnem kanalu, ki je nastal po tem, ko je mesto preusmerilo tok reke Túrije. V izjavi umetnika smo lahko prebrali, da »njegova dela delujejo kot vizualne in materialne sledi gibanja.« V sopostavitvi nedefiniranih fotografij in materialov tako spremljamo pot naslovne klopi, njeno zgodbo pa kljub tujosti doživljamo izrazito intimno. 

Tretje delo v kletnem prostoru je rezultat strogo zastavljenega delovnega procesa Pike Basaj. V opisu dela smo lahko prebrali nastavke za izvedbo dnevnega rituala, ki sestoji iz fotografiranja stola in sprejetja ene odločitve. Dodatni nastavki in tako imenovane »sankcije« ritual zapeljejo v paradoksalne zanke in absurdne geste, kot na primer pravilo, da mora umetnica sprejeti odločitev, preden se majhen listek papirja razgradi v njenih ustih. Razstavljena sta bila dva paralelna fizična rezultata rituala. Na neprekinjenem dolgem papirju fotografije stolov in v roli manjših plastičnih žepkov pa delno razgrajeni lističi.

Omenjeni primeri, kot tudi ostala dela, ki so polnila druge prostore razstave, so torej specifični. Naslavljajo na videz povsem ločene vsebine. Četudi se dela ukvarjajo s podobnimi temami, denimo otroškimi spomini, do njih pristopajo z različnimi zanimanji. Lara Deotto Bat na primer s fotografijami poskuša rekonstruirati dinamike in odnose med družinskimi člani, Polona Pečan pa spomine spreminja v simbolne kipe in slike ter jim ob bok postavlja hrano. Razstava teh nišnih zanimanj ni posploševala. Prostor je prej kot strog vsebinsko povezovalni koncept deloval kot izhodišče, ki ni ključno za razumevanje posameznih del, vseeno pa prisotnost teme na razstavi ni brez smisla. Šturm v kuratorskem besedilu arbitrarnost tega pojma zapelje v misel, da je prostor pogojena entiteta. Prostor zasedamo, ga gradimo in oblikujemo z udeležbo. Raznolike pristope umetnikov na razstavi opiše kot prehajanje iz individualnega v skupni prostor, s čimer pravzaprav ilustrira gesto vsakršne skupinske razstave. Na ponjavi – razstavi, ki en projekt enega oddelka širi na celotno Akademijo – se to dogaja v specifičnem kontekstu. Razstava tako ohranja tenzijo med splošnim in konkretnim, izogne se tako posploševanju kot zaprtosti.

Témo razstave lahko na konkreten način povežemo tudi s prostorom, v katerem je pristala. Zapuščena trgovina, ki bo verjetno kmalu spet dobila komercialno funkcijo, je zgolj za nekaj dni služila umetniškemu projektu. Fizičnemu prostoru in Ponjavi sta tako skupni kratkotrajnost in občasnost. Estetika prostora – stare ploščice, linolej in neobdelane stene so vsem delom ponudile specifičen, a enoten kontekst. To ozadje je nadgradila še vizualna identiteta, ki sta jo oblikovala člana kolektiva Arhiv Tim Topić in Ana Rogač. Izven promocijskih plakatov in razstavnega kataloga, ki so bili tudi razstavljeni, se je ta na razstavi kazala predvsem v opisih in izjavah umetnikov ob delih. Natisnjena so bila na kopirni papir za matríčni tiskalnik — tisti nostalgičen papir, v tem primeru pastelno zelene barve, z luknjičastimi robovi, ki se čudovito trgajo in za sabo pustijo dve ali tri plasti papirja. Danes se s podobnim papirjem srečujemo v obliki položnic, če se še nismo popolnoma digitalizirali. Vseeno je material razstavi punudil birokratski pridih in aludiral na problematiko nedostopnosti prostora oziroma njegovo ujetost v sistemske ovire.

Pogovor s produkcijsko ekipo

Današnjo Kulturno kroniko zaključujemo s spremnim besedilom, ki ga je za razstavo napisala Lucija Klauž.

Nič nima smisla, ko ne moreš iz postelje 

Iz zapuščene stavbe/stavbe, ki trenutno ni v dolgoročnem najemu, v industrijski coni/na vogalu večnamenskega poslovnega centra/dovolj iz centra, da lahko najemnino financiramo iz sredstev nekega razpisa/dovolj v centru, da do tja še kdo pride, brez vode in/ali elektrike nekaj ljudi odnaša kose delno razstavljenih preteklih konstrukcij. Ene izmed njih zlagajo na pločnik, druge v prtljažnik kombija, nekatere pa izpustijo iz rok takoj, ko prestopijo prag. Polomljene kose vezane plošče in lesa, obtolčene kose stiroporja, gipsa in kakih drugih gradbenih materialov nato vržejo v smeti. 

Zunaj je šestintrideset stopinj, z asfalta, ki ga umetnica/piarovka/producentka/kuratorka pometa, se dviga sopara. Drobni koščki temnozelenega stekla, treske furnirja in ukrivljeni žeblji materializirajo izkušnjo ravnokar pretekle razstave. Poleg tega se ta dogodek materializira tudi v telesu umetnice/piske/kuratorke/producentke/natakarice/delavke na recepciji, in sicer v njenih razbolelih mišicah in neprespanosti, ki ji onemogočata, da bi bila prijetno zadovoljna ob zaključku projekta. Odkar je prebrala knjigo Umetnik na delu, začuti odpor vsakič, ko izreče besedo projekt. Zdi se kot paket, ki ga odpošlješ z veliko truda in vse, kar ti ostane, je potrdilo o priporočeno poslani pošiljki ter občutek njene teže v tvojem ramenskem obroču. Tudi s tem občutkom bi lahko izmerila učinek dosežka, ampak čuti zamero do tega pristopa.

Rada bi tudi v praksi zavrnila idejo, da je žrtvovanje tisto, ki ji dovoljuje, da se ukvarja z umetnostjo. Da z naporom upraviči predajanje tej pregrešni dejavnosti. Da je umetnost dobra le, ko zanjo trpi, in umetnica vredna tega imena, ko trpi za svoje delo. In vendar se na tej točki zdi, da je to nemogoče, še posebej, ko je zunaj šestintrideset stopinj in nosi vreče smeti, polne umazanega stiroporja, v kanto za smeti in razmišlja, kako mora čez nekaj ur v službo in do pojutrišnjem napisati recenzijo razstave, ki bi jo morala končati predvčerajšnjim. Tudi ko sama prevzame nadzor nad produkcijskimi pogoji in vzpostavi prostor za razstavljanje v neki zapuščeni pisarni/tovarni/konjušnici/lunaparku/zaklonišču/kleti, umetnica še vedno ni našla načina, da bi umetniške dogodke ustvarjala na trajnosten in vzdržen način.

Noče se več pritoževati o umetnosti. Noče se več pritoževati o slabih pogojih dela. Ne da se ji več ponavljati, kako brutalno je biti plačana preko avtorske pogodbe ali študentske napotnice, kako nima časa, da bi se posvečala svoji praksi, kako so njeni projekti slabo teoretsko podprti, ker nima časa za branje. Občutek, da zmore, karkoli si zada, če si le dovolj želi, se zdi vedno bolj tuj, kljub temu da je neprestano vključena v različne projekte, je na tekočem z dogajanjem, oblikuje mreže in deale ter sproža sodelovanja, priložnosti, polja debate, se odziva na potrebe, ki jih zaznava v svoji skupnosti, in vrzeli, ki vznikajo v njej.

Ko iz razstavnega prostora odnaša najprej umetniška dela, nato prinešene mize/stole/luči in na koncu smeti, in postavi, kar je bilo sprva v prostoru, na svoje mesto ter naposled zaklene vrata in vrne ključe, je težko verjeti, da je ravnokar ponikli prostor dogodka, spremenil karkoli v strukturi, v kateri se je odvil. Morda je učinek takega dogodka bolj efemeren od fizičnega prostora, ki ga zaseda, še bolj efemeren od lastnega trajanja. Umetnica zaupa v to logiko. Da njeno delo sčasoma utrjuje skupnost in jo dela kompleksnejšo. Da ustvarja vzvode za razširjanje imaginarija o tem, kaj bi lahko bilo, da opogumlja in vzbuja jezo in izvabi frustracije. Umetnost je skrb za skupnost. Je poskus rahljanja utečenih družbenih razmerij, sopostavitev hipotetičnih situacij v varnem okolju in način artikulacije lastnih zahtev. Morda neka nova estetska izkušnja nakaže potencial neke utopije.

Umetnica/producentka/kuratorka/voznica kombija/piarovka še pred otvoritvijo začuti bolečino v grlu in po otvoritvi, na kateri streže kanapeje in toči vino, in svoji izmeni čuvanja razstave zboli in obleži doma v postelji ali pa prespi naslednje tri dni in vstane le toliko, da si napol prisotna skuha juho iz vrečke. Takrat težko vidi smisel svojega dela, ker jo je utrujenost oropala domišljije. Takrat umetnica težko opravlja svoje delo zamišljanja novih potencialnosti. Takrat umetnica težko vzdržuje svojo subjektivnost, ravnovesje in dostojanstvo. Včasih mora sebe in druge opomniti, da čeprav je njeno delo produkcija zastavkov za prihodnost, njeno telo prebiva v sedanjosti.

*Avtorica tega besedila je nagnjena k pritoževanju. Tako zelo je nagnjena k pritoževanju, da to mogoče pomeni, da je nekaj narobe s položajem, v katerem se vedno znova znajde in se o njem pritožuje. Tako pogosto je že bila pozvana, naj bo hvaležna, da sploh lahko počne to, kar si želi,  da se počuti primorana pritoževanje spremeniti v metodo.

V oddaji je bila uporabljena skladba: 

• CLOUDWARMER: Agency of Migratory Forests and Bomb Grid Formations

(vir: Free Music Archive)