ŠtudenTeater 10.0
V tokratni Kulturni kroniki prisluhnite poglobljenemu vpogledu v letošnji ŠtudenTeater.
Med 21. in 23. marcem se je dvočlanska ekipa RKHV mudila na deseti ediciji festivala ŠtudenTeater, si tam ogledala pet študentskih predstav ter se pogovorjala z nastopajočimi, mentorji in občinstvom. ŠtudenTeater pravzaprav ni zgolj festival, pač pa zaključna produkcija umetniško-izobraževalnega programa, ki ga že 10 let izvajata Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti – krajše JSKD – ter Gledališče Glej. Poleg gledališkega programa festival zaobjema tudi lutkovno skupino, ki nastaja v sodelovanju s Hišo otrok in umetnosti; poleg Ljubljane pa se program v soorganizaciji s KUD Moment in GT22 odvija tudi v Mariboru. V današnji reportaži se bomo sprehodili skozi festivalsko dogajanje, še pred tem pa nam je ustanovni mit festivala, ki se je po odrskih deskah prvič sprehodil leta 2016, pojasnil Jan Pirnat, svetovalec za gledališko in lutkovno dejavnost pri JSKD.
Izjava
V program se lahko vsak oktober vpišejo mladi od 19. do 30. leta starosti ne glede na študentski status, plačajo vpisnino – lani je ta znašala 100 evrov – in se pridružijo eni od skupin. Tam pod očmi dodeljenega mentorja, ki naj bi zgolj svetoval, sami ustvarijo predstavo avtorskega oziroma snovalnega gledališča. Avtorsko gledališče pa prinaša svoje izzive, še posebno za tiste, ki še niso stali na odrskih deskah. Ti premisleki so vodili k spremembi vloge mentorjev v letošnji deseti. ediciji ŠtudenTeatra.
Izjava
Da bi usmerili ustvarjalni proces in ga ne pustili zgolj na plečih udeležencev, so bili ti dolžni obiskati vsaj dve praktični delavnici različnih mentorjev – profesionalnih igralcev, dramaturgov, režiserjev, lutkarjev ali drugih profilov. Namen je bil, da se pred končno odločitvijo za eno od skupin udeleženci seznanijo s pristopi različnih mentorjev ter da na delavnicah poiščejo soustvarjalce, s katerimi se ujamejo. Jan Pirnat razmišlja, da bi ta pristop v bodoče lahko še poglobili z dvoletnim programom za tiste, ki bi jih to zanimalo.
Zdaj pa se vrnimo iz zgodovine, načrtov in vizij prihodnosti na samo festivalsko dogajanje. Zvečer 21. marca smo se znašli pred vrati Gledališča Glej – in vstopili.
Pred nas na Glejev oder stopi pet performerk v belih oblekah in rdečih nogavicah. Sledijo: osebne izpovedi, jabolka, obtožbe proti bivšim partnerjem – navidezna mesta, ki smo jih zasedali nekateri gledalci – ter še več jabolk. Avtorska ekipa predstave Ženozlom je izhajala iz osebne izkušnje vsake posameznice, vezane na temo partnerskih odnosov. Na eni strani videnje sebe znotraj odnosa, na drugi strani pa razumevanje osebnega znotraj družbenih mrež moči. S pomočjo mentorice, igralke Klare Kastelec, so nastopajoče oblikovale ta izhodišča v performativne miniature, ki se v predstavi nizajo kot pesmi v pesniški zbirki. Po predstavi smo ekipo povprašali, kako se je sprožil njihov umetniški proces.
Performativno preizpraševanje partnerskih odnosov je bilo najbolj očitno v prizorih, kjer so igralke druga drugi ščetkale zobe.
Ustvarjalke smo vprašali tudi, čemu bele obleke in rdeči zokni, pardon, nogavice.
In kaj je statement?
V petek zvečer nas je druga predstava festivala, Puščica, pričakala kar v preddverju Gledališča Glej, sprva v obliki hibridnega performativnega predavanja. Avtorji in avtorice so prepletale družbeno kritiko in osebne izkušnje nasilja – od vojnega stanja in razseljenosti do represije in stigmatizacije njihove spolne usmerjenosti. Ne izostane niti tisto bolj subtilno, sistemsko nasilje – stigmatizacija duševnih stanj, telesnih omejitev in vsega, kar odstopa od ideala normalnosti. Poleg neposredne artikulacije tega nasilja avtorice nenehno reflektirajo miselni proces, ki je pripeljal do njegove odrske uprizoritve. Predstava, nastala pod mentorskim vodstvom režiserja in scenografa Doriana Šilca Petka, se tako ne konstituira kot zaključen izdelek, ampak kot odprt prostor, ki nastaja sproti – pred gledalcem in z njim.
Jedro uprizoritve predstavlja koncept atentata – vendar ne v njegovem običajnem pomenu. Ob uvodu v predstavo nas avtorice s posebnim izročkom opozorijo, da izraz lahko etimološko beremo kot namero, skrbno premišljeno dejanje ali celo kot dejanje usmerjanja pozornosti.
Avtorice v predstavi neposredno naslavljajo razširjen in v družbi vse bolj prisoten občutek sovraštva – ne le skozi družbenokritično refleksijo, temveč kot izkušnjo, ki se vtisne v telo, zazna z vonjem in se jo morebiti celo okuša.
Kako se z nasiljem sooča generacija Z ter zakaj je od istega potreben tudi refleksivni odmik, komentira mentor skupine Dorian šilec Petek.
Če jih je predstava morda spomnila na stvari, ki jih sovražijo (ali bi jih morali sovražiti), smo vprašali tudi obiskovalke predstave.
Na nedeljsko dopoldne nas je pot vodila v prostore Hiše otrok in umetnosti, kjer smo se znašli na predstavi Svetloberke. V odrski temi tri drobne luči nežno plapolajo skozi prostor – kot utrinki zavesti, ki iščejo obliko. Sledi video projekcija nastanka vesolja: preplet abstraktnih, organskih podob, ki postopoma vodijo v podobo toge, lesene lutke – figure, ki deluje kot alegorija utelešene zavesti. Svetloberke je bila znotraj letošnjega ŠtudenTeatra edina lutkovna predstava, njeno skupino pa sta mentorirala Irena Rajh in Anže Virant. V jedru uprizoritve so temeljna metafizična vprašanja: nastanek vesolja, zavesti, človeka in njegovega mesta v svetu. Predstava deluje v jeziku gledališča predmetov, kjer lutke postanejo tudi tkanine, pesek ali senca. S pomočjo video arta in različnih materialov ustvarjalke vzpostavijo oder kot prostor transformacije bivajočega iz abstraktnega v konkretno. Pojasnjujejo mentor in ustvarjalki.
Avtorice in mentorja smo povprašali tudi o poteku njihovega sodelovanja ter o posebnih izzivih, ki jih prinaša mentoriranje lutkovne predstave.
Isti dan nas je festivalska pot zvečer pripeljala nazaj v Glej, kjer nas je pričakala predstava Case_2402, ki je nastala v okviru mariborskega dela ŠtudenTeatra v produkciji društva Moment. V Ljubljano pa ni uspela priti druga mariborska predstava z naslovom Kurbenhaus, ki je premiero doživela 26. marca na mariborskem Intimnem odru GT22.
Znotraj letošnjega programa je predstava Case_2402, ali kot jo poimenuje avtorica Alja Vahue – »mono trip« oziroma »bad trip« komedija, edina solo predstava. Pod mentorskim vodstvom Luke Ostreža predstava sledi ženski, ujeti v noč tik pred začetkom vojne. Kovček, ki ga zaman poskuša kupiti, postane absurden simbol pobega, ki se ne zgodi – ne le fizičnega, temveč tudi pobega pred lastnimi spomini in razpadajočo realnostjo. Med srečevanjem nekdanjih znancev, ujetih v teorije zarot, lažne novice in bleščečo praznino ekranov, se realnost razkraja v slab trip – svet paranoje, dezorientacije in groteske.
Ustvarjalce smo vprašali, kako je prišlo do odločitve za formo sola in kako se je razvijala vsebinska zasnova predstave.
V uprizoritvi se med drugim pojavi video projekcija govoreče preproge, ki junakinji svetuje; modri nasveti pa v razpadajočem svetu zvenijo ironično. Pojavi se tudi zajčja družina, upodobljena z igračami, ki bi jih lahko v okvirju simbolike Matrice ali Alice v čudežni deželi razumeli kot beg od realnosti v iracionalni svet absurda. Pojavita se tudi kača, ki jo odigra performerka, ter lik osebe, ki na odru prevzame vlogo ChatGPT-ja. Zanimalo nas je, kaj ti elementi pravzaprav simbolizirajo v kontekstu predstave.
Zvečer smo ostali v Gleju in si ogledali še zadnjo predstavo, ki je nastala pod mentorstvom dramaturginje Katje Markič in nosi naslov Kolač. Prav ta nas je pričakal na sredini odra skupaj z rojstnodnevnimi okraski, svečkami in dekletom v rožnatem tutuju. Njeno zabavo kmalu »crashajo« prijatelji – sedem postav, oblečenih v črno, ki takoj prevzamejo nadzor nad dogajanjem. Blažka, ki igra samo sebe v vlogi slavljenke, poskuša imeti rojstnodnevni nagovor, vendar jo znova in znova prekinjajo gostje. Prijatelji preusmerijo pozornost nase in začnejo pripovedovati svoje zgodbe, medtem ko postopoma jemljejo kos za kosom njenega kolača … Čeprav v predstavi nastopa osem igralk in igralcev, bi predstavo najlažje opisali kot polifonijo monologov – vsak lik govori samo o sebi in svoji travmi (no, razen ko druge ponižuje) ter se bori za teritorij oziroma gledalčevo pozornost.
Predstava naslavlja vprašanja egoizma in intime, pri tem pa v ospredje stopajo notranji konflikti generacije Z, ki se vse bolj spopada z razpršeno samopodobo, nenehno prisotnostjo FOMO-ta ter obsesivno potrebo po definiranju in zaščiti lastnega prostora.
Kako se je Blažka morala boriti za svoj kolač, je bilo, sodeč po njihovih odzivih, všeč tudi obiskovalcem.
Čeprav ustvarjalci vseskozi poudarjajo, da gre v predstavi za preizpraševanje intime med igralci in publiko, smo gledalci žal ostali lačni. Na vprašanje, zakaj nam niso dali nič svojega kolača, so odgovorili:
Po koncu umetniškega programa festivala smo za kratek intervju ugrabili tudi Dušana Teropšiča, državnega selektorja za festival mladinske kulture Vizije, ki je ŠtudenTeater spremljal po službeni dolžnosti. Da bi podprli ljubitelje in mlade ustvarjalce, JSKD mreža namreč znotraj vsakega področja – gledališča, lutk, pevskih zborov in tako naprej – prireja območna, regijska in državna srečanja. Ker je bilo na področju srednješolskih in študentskih gledaliških predstav letos premalo prijav za regijska srečanja, si je Teropšič moral ogledati vse predstave osebno. Kot nekoga, ki ima kot selektor in bivši pedagog na umetniških gimnazijah v Ljubljani in Novi Gorici širši pregled nad srednješolskim in študentskim ustvarjanjem, smo ga vprašali, kakšna je letošnja bera mladinskega gledališča – tako ŠtudenTeatra kot tudi drugje.
Kako pa vidi razliko med srednješolskim ustvarjanjem in ŠtudenTeatrom?
Gleda na to, da ŠtudenTeater spodbuja avtorsko gledališče, smo Teropšiča pobarali o mnenju o avtorskih pristopih nasproti bolj izvajalskim oziroma izvedbeniškim, torej dramskemu ali režiserskemu gledališču.
Na koncu Teropšič poudari, da ni tako važno znanje, temveč to, da si nastopajoči upajo.
Po ŠtudenTeatru sta minglala Alena in Samo.
Dodaj komentar
Komentiraj