V današnji Kulturni kroniki boste danes slišali kritiko o uprizoritvenem dogodku Konstelacije, sledil pa ji bo še pogovor z ustvarjalcem predstave Tik pred koncem. Obe uprizoritvi sta sodobnoplesni, pri čemer je zanimivo, da sta si v tehniki in dramaturgiji po eni strani sorodni, po drugi strani pa se mestoma zelo razlikujeta. V skupno oddajo sta zajeti predvsem zato, ker se v raziskovanju teme plesnih predstav vsekakor dopolnjujeta.

Teater v eter

Desetega in enajstega septembra smo si lahko v veliki dvorani Španskih borcev ogledali uprizoritveni dogodek z naslovom Konstelacije, ki je bil osnovan v sklopu Platforme NEST. V njem so nastopili glasbeniki Rok Zalokar, Kristijan Kranjčan in Boštjan Simon ter plesalci Milan Tomášik, Alja Branc Barbosa, Urška Centa, Andreja Rauch Podrzavnik, Žigan Kranjčan, Kristýna Peldová, Lara Matea Ivančič in Sara Janašković. Slednja je bila tudi umetniška vodja projekta.

Konstelacije svojo bazo ustvarjajo na področju instantne kompozicije. Pravzaprav gre za enega izmed načinov strukturiranja improvizirane predstave, pri katerem je bistvo, da se moč in odgovornost za ustvarjanje strukture preneseta na eno osebo. Tudi ta oseba v predstavi načeloma improvizira in preko svojih gest vsem nastopajočim sporoča strukturne spremembe uprizoritve. Pri Konstelacijah je ključno dodati še, da se ta ena oseba, ki vodi, ves čas menjuje. Eden od nastopajočih prevzame vodilno funkcijo od prejšnjega – in takoj, ko zaključi svojo akcijo, se ta funkcija prenese na nekoga drugega. To izmenjevanje se ves čas odvija krožno in s tem krožnim tekom se znotraj uprizarjanja začne ustvarjati dramaturgija oziroma narativ, ki je lasten temu neponovljivemu dogodku. Četudi se dogodek uprizori večkrat, nikoli ne bo šel v enako smer. Njegovo smer namreč glede na to, da temelji na improvizaciji, narekuje ogromno okoliščin.

Že ko ob vstopu v dvorano uzremo prazen oder in delovno luč, je jasno, da koncept dogodka ne ostane zgolj v vsebinski strategiji, ampak se prenese na vse dele uprizarjanja. Luč, za katero je zaslužen Aljaž Zaletel, namreč sledi narativu nastopajočih in se spreminja le, če se spreminja njihovo početje. Pri tem v nobeni točki ne odvzema pozornosti, pač pa ohranja podporno funkcijo. Najjasneje jo prepoznamo v epilogu dogodka, ki ga nastopajoči sklenejo sami, luč pa le sledi njihovi odločitvi in naposled ugasne, kar naznani dejanski konec za gledalca. 

Poleg tega izvzetost vseh scenskih elementov kaže, da nič ni predvideno vnaprej ter omogoča vse možne izide dogodka. Tako z dovoljšnjo mero domišljije scenografija lahko postane karkoli. V neki točki dogodka na primer Centa vzame stol Kristjana Kranjčana in ga začne dojemati kot še eno telo uprizoritve. To strategijo v naslednji akciji prenese še na njegov violončelo. Prostor je še vedno scenografsko prazen, vse, kar je v njem zgolj iz izvajalske potrebe glasbenikov, pa ponuja potencial uporabe, ki ga Centa dobro izkoristi.

Toda zastavljeni koncept vendarle ne prepoveduje vnosa scenografskih objektov. Tomášik se namreč na premieri nekajkrat sprehodi čez oder z metlo iz zaodrja. Akcijo nato ponovi s smetišnico. Na prvi ponovitvi dogodka gre celo dlje in na oder prinese umetno roko in vrtnico. Ker Konstelacije nimajo pravega pripovednega narativa, je nemogoče najti vzrok za vnos teh objektov v uprizarjanje. Razumemo torej, da gre za vnašanje nečesa popolnoma iracionalnega, pri čemer gledalec ne išče pomena teh stvari, pač pa jih dojema kot izraz popolne svobode ustvarjalca.

Morda je ravno ta pojem popolne svobode glavni razlog, da v zadnjem času opažamo vedno več plesnih predstav, ki temeljijo na kontrolirani improvizaciji oziroma instantni kompoziciji. Ta forma namreč na eni strani omogoča stabilno strukturo, na drugi pa odpira prostor ustvarjalnosti, ki se lahko zgodi le v samem trenutku uprizarjanja, kar se kot strategija očitno obrestuje in postaja popularno. 

V istem tednu smo lahko v Kinu Šiška videli projekt Čipka, v izvedbi Kristýne Peldove in Gregorja Luštka, ki je v svojem konceptu precej soroden Konstelacijam. Poleg sorodnosti v strategiji oba projekta v uprizoritev vključujeta glasbenike, ki v obeh niso omejeni le na proizvajanje glasbe, temveč se preko gibalnega dialoga s plesalci spuščajo tudi v pozicije performerjev. Enaka komunikacija steče med Luko Uršičem in Luko Ostrežem v predstavi Tik pred koncem, ki pa se konceptualno umakne od improvizacije kot edine forme uprizarjanja. O tej predstavi bomo podrobneje spregovorili v nadaljevanju. 

Če si za trenutek pustimo postati nekoliko generični, lahko torej sklepamo, da je trenutno glavno tkivo plesnega gledališča improvizacija, ki temelji na posebnem načinu pozornosti nastopajočih naprej do sebe in nato tudi med seboj. Eden od razlogov za to je gotovo fascinacija nad formo in prej omenjena svoboda, ki jo ponuja. Pomembno pa se je zavedati tudi produkcijskih razlogov, ki stojijo za to odločitvijo. Znotraj teh namreč najdemo tisto, v čemer Konstelacije izstopajo. Kljub prostorski in honorarski problematiki, ki že od zmeraj zadevata sodobnoplesno umetnost v slovenskem prostoru, ter težavam uskladitve urnikov, s katero se soočamo povsod v neinstitucionalni uprizoritveni umetnosti, je na odru osem plesalcev in trije glasbeniki. To glasno spregovori o predanosti teh ustvarjalcev, kar je vredno pohvaliti. 

Treba pa je poudariti tudi, da prej analizrana forma, ki jo izbirajo Konstelacije in še marsikatera predstava, za gledalca zlahka postane naporna. Njen namen je namreč, da se gledalec potopi v miselni svet ustvarjalcev in preko njega vstopa v svoj miselni svet. Če gledalec ni odprt za to, hitro pride do nerazumevanja uprizoritve. Vendar je po drugi strani ena od dobrih stvari plesnih predstav in dogodkov, da razumevanje ni zahtevano ali samoumevno, kar se rado pojavi v dramskem gledališču kot sindrom glupega gledalca. Gledalec gleda predstavo in zdi se, da bi moral razumeti nekaj, česar ne razume. To se največkrat zgodi zato, ker ustvarjalci razdelajo koncept zase in kar tako postane samoumevno, da ga bo zmogel razdelati tudi gledalec. 

A Konstelacije se z odmikom od govornega in zgodbenega popolnoma zavedajo, da gledalec ni glup, in mu omogočajo, da razume, doživlja ali pa samo opazuje izven racionalnega okvirja. Tako se gledalec sam odloči, v kolikšni meri bo angažiran v dogodek in ogled je lahko možgansko zelo naporen ali pa popolnoma lahkoten, celo uživaški. Ta raznovrstnost načinov gledanja je še en vidik, ki priča o uspešni izvedbi uprizoritvenega dogodka.

Kulturna kronika

Poslušate Kulturno kroniko na Radiu Študent na 89,3 MHz. Prej smo poslušali recenzijo predstave Konstelacije, v nadaljevanju pa bomo slišali še pogovor z Lukom Ostrežem, avtorjem predstave Tik pred koncem. To smo si lahko ogledali v mali dvorani Španskih borcev teden dni po predstavi Konstelacije, ki smo jo obravnavali v prvem delu oddaje. 

Ostrež je pri predstavi Tik pred koncem sodeloval kot plesalec in koreograf. Predstava temelji na raziskovanju nehotenega, ponavljajočega se trzanja mišič ali krajše tika, ki Ostreža spremlja že od rojstva. 

Izjava

Na nek način se zdi logična odločitev, da bo plesalec zgodbo povedal skozi gib. Zakaj pa se je odločil prav za formo plesne predstave?

Izjava

Glede na to, da ga tik ves čas spremlja, se zdi zanimivo, da nikoli prej ni pomislil, da bi lahko o njem spregovoril tudi na odru. Morda je to zato, ker na odru tik čudežno izgine, pojasnjuje Ostrež. 

Izjava

Koncept uprizoritve je torej od plesalca zahteval, da iz sebe izvabi nekaj, kar mu navadno na odru ni naravno. Ostrež pove, da je moral pri tem vsekakor krmariti med vnaprej določeno koreografijo in improvizacijo, saj je nemogoče popolnoma predvideti, kdaj bo tik nastopil.

Izjava

Pri postavitvi koncepta mu je na pomoč priskočil dramaturg Jaka Bombač, saj si je Ostrež želel pogleda od zunaj. Čeprav je sam absolutni narator predstave, saj gre vendarle za osebno izpoved iz njegovega življenja, se sam ne more videti. Videti se v razvoju pa je ključno za razvijanje kateregakoli umetniškega projekta, pravi Ostrež, ko razmišlja o funkciji dramaturga znotraj plesne predstave. 

Izjava

Sicer pa se sledovi dramaturškega razmisleka poznajo tudi na drugih točkah uprizoritve. To lahko pripisujemo bodisi Ostrežu bodisi Bombaču ali pa kar celotni ekipi Zavoda 0.1, v sklopu katerega je predstava nastala in bila produkcijsko podprta, pri čemer velja izpostaviti, da se sledovi produkcijskega vložka in razmisleka prav tako poznajo. 

Tik pred koncem je celostna izkušnja uprizoritve. To dokazuje že sam vstop gledalca v dvorano, v kateri nas plesalec ne pričaka, ampak je že v dogajanju, kar pojasnjuje tudi neštete odtise stopal na tleh, doda Ostrež. 

Izjava

Predstavo spremlja tudi glasba, ki pa ni predvidena, ampak jo glasbenik Luka Uršič oblikuje v trenutku uprizarjanja. Uršič plesalca ves čas spremlja na odru ter se nanj večino časa odziva preko jezika glasbe, v nekaterih točkah pa celo stopita v dialog skozi gib. Več o Uršičevi vlogi pove Ostrež.

Izjava

Kar Ostrež in Uršič poskušata poustvariti pred gledalcem, je precej kompleksen občutek. Naslov Tik pred koncem namreč označuje raziskovanje trenutka, tik preden se tik izrazi. Forma, skozi katero pripovedujeta, pa je abstraktnejša od besed in besednega dialoga. Ostrež ob tem poudarja, da se mu zdi bistvo uprizarjanja sporočilnost, ki jo lahko dosežemo le z dovoljšnjo mero razumljivosti. 

Izjava

Zdi se, da Ostrež to razumljivost dosega tako, da v prvi vrsti razume sebe in svoje vzgibe, posledica tega pa je, da ga začenjamo razumeti tudi gledalci. Premika se preko svojih impulzov, za njihovo prepoznavanje pa je potrebna posebna vrsta pozornosti. Zato ima večino predstave zaprte oči, pravi. 

Izjava

Kot lasten vzgib razume tudi odločitev za goloto, ki se pojavi v enem izmed zadnjih prizorov predstave. 

Izjava

Vendar njegovo golo telo in odhod obeh teles iz dvorane še ne naznačuje konca predstave. Telesi Ostreža in Uršiča se namreč vrneta in nato spet odideta, znova in znova, kot da gre za lovljenje. Ko naposled zares odideta, luči ne ugasnejo, ampak one same postanejo telo uprizoritve. Še nekaj trenutkov utripajo in se izmenično premikajo, kot da bi imele svojo lastno dramaturgijo. In šele nato nastopi dejanski konec s priklonom in aplavzom. Ujeti konec, ki ne diši po koncu, je bil nameren cilj, pojasnjuje Ostrež.

Izjava

V pogovoru pa spregovorimo tudi o vprašanju občinstva. Kako postaviti občinstvo, da se mu protagonist lahko kar se da približa s svojo naracijo in ali to pomeni dobeseden ali zgolj metaforičen stik z gledalci, pojasnjuje Ostrež.

Izjava

Vsekakor pa za ohranjanje pozornosti ni dovolj zgolj to, da je gledalec postavljen na pravo mesto, doda.

Izjava

Predstava Tik pred koncem je doživela premiero in dve ponovitvi v Španskih borcih. Nato se je odpravila na gostovanja v Maribor in Velenje. Čaka jo še gostovanje v Beogradu 19. decembra, potem pa bo v majhnem potihu počakala na morebitne slovenske ponovitve naslednje leto. Se pa z vsako ponovitvijo zgodi uporabna evalvacija, zaključi Ostrež.

Izjava

V ponedeljek, 17. novembra, ob 20. uri si lahko v Španskih borcih ogledate novo edicijo uprizoritvenega dogodka Konstelacije, na ponovitve predstave Tik pred koncem pa lahko potrpežljivo čakate do naslednjega leta.

Obe uprizoritvi bi v ogled priporočila Tia.

V današnji oddaji sta bila v podlagi uporabljena komada Blastah in DJ Python – Bicas in Popotnik – Plavo pravo.