ZMeda okoli sovražnega govora
Lepo je živeti v pravni državi, kjer so temeljne pravice in svoboščine jasno opredeljene, institucije pa delujejo v službi vseh ljudi. Čeprav je aktivno državljanstvo pomembna vrednota, je pomirjujoče vedeti, da varstvo človekovih pravic – še posebej pravic ranljivih skupin – ni prepuščeno zgolj posameznikom, temveč je trdno zasidrano v okvirih pravne države. Medtem ko recimo v ZDA med svobodo izražanja in sovražnim govorom pogosto vlada zmeda, smo pri nas vendarle ubrali pot jasnih norm in zaščitnih mehanizmov. Al?
No, situacija je v resnici vse prej kot rožnata.
Če se drage poslušalke sprašujete, kako je to mogoče, naj vam zagotovimo, da smo se tudi me. V ponedeljek, 24. marca, smo se novinarke RKHV zato udeležile tiskovne konference o vlogi medijev pri porastu sovraštva do spolnih manjšin, v pripravi enote za zaščito človekovih pravic LGBTIQ+ oseb – Na radarju. Če povzamemo njihove ugotovitve:
»V zadnjem letu je bila Slovenija priča občutnemu porastu sovraštva do spolnih manjšin. To se je kazalo tako skozi skrb vzbujajoče povečanje števila primerov nasilja nad LGBTIQ+ skupnostjo kot skozi porast sovražnih sporočil v javnosti. Ta so se pogosto organizirano razširjala prek medijskih kanalov, s podporo neukrepanja državnih oblasti in pristojnih institucij.«
Pojasnjuje član enote Na radarju, Neo Nova.
Oziroma, kot je konec lanskega leta na okrogli mizi Spol na radarju I. v okviru trans_misije XI omenila aktivistka, pravnica in soustanoviteljica Zavoda za kulturo raznolikosti Open, doktorica Barbara Rajgelj:
V današnji Kulturni kroniki si bomo ogledale, s kakšnimi vzvodi za omejevanje sovražnega govora v medijih v Sloveniji sploh razpolagamo. Začnimo na domačem terenu, pri medijih. Po drugem členu aktualnega Zakona o medijih – krajše ZMed – so mediji časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti. V predlogu novega zakona o medijih je zapisano še, da mediji v sodobni družbi predstavljajo »temeljni in najpomembnejši kanal obveščanja javnosti [...], obenem pa so ključen dejavnik vplivanja na javno mnenje in družbeno klimo«.
Zaradi takšnega pomena država medije in njihovo delovanje dodatno opredeljuje na ravni zakonodaje. Med temi ukrepi so tudi posebni pogoji za ustanovitev in vpis izdajatelja medija v sodni register oziroma Razvid medijev. V pričujočem prispevku bomo zato kot medije obravnavale vse vpisane vanj. Na žalost tudi trobila, kot je Demokracija, izdajatelj katere je družba z omejeno odgovornostjo Nova obzorja, ki je v delni lasti SDS. Kot so poročali na Pod črto, mnoge od 16 podobnih portalov urejajo člani stranke, dokumentirane pa so tudi madžarske naložbe v njihovo izhajanje. Demokracija in Nova24 po navedbah poročila enote Na radarju tvorita tudi dva izmed najbolj eklatantnih kršiteljev etičnih standardov novinarskega poročanja, zato se bomo tekom oddaje k njima še nekajkrat vrnile.
Kot je omenil Nova, ZMed v 8. členu opredeljuje tudi prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. Citiramo:
»Prepovedano je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.« Udejanjanje te prepovedi pa se je izkazalo za vse prej kot enoznačno.
Inšpektorat RS za kulturo in medije, krajše IRSKM, v enem svojih poročil navaja, da delovno področje inšpekcijskega nadzora na področju medijev [...] obsega inšpekcijski nadzor [med drugim] na področju [...] razširjanja programskih vsebin, s katerimi se spodbuja k [...] spolni ali drugi neenakopravnosti, [...] ter izziva [...] spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.
Ko smo na inšpektorat naslovili vprašanje, zakaj še vedno beležimo toliko kršitev, so nam v odgovoru pojasnili, da, citiramo:
»[...] Veljavni Zakon o medijih (ZMed) sovražnega govora ne obravnava. V citiranem 8. členu ZMed je sicer skoraj dobesedno povzeta dikcija ustavne določbe, ki prepoveduje spodbujanje nestrpnosti, vendar pa gre za določbo napotilne narave, saj zakon v nadaljevanju zanjo ne določa nobenega inšpekcijskega ukrepa oziroma sankcije. V pravnem smislu [...] s tem ni podana podlaga za morebitno ukrepanje inšpekcijskega organa zoper kršitelja.«
Kakšna je torej vloga inšpektorata v praksi? Citiramo njihov odgovor: »Inšpektor IRSKM obravnava vsako prijavo domnevne kršitve 8. člena ZMed in na podlagi vsebine posamezne prijave ter glede na specifične okoliščine primera ugotavlja, ali v konkretnem primeru obstaja sum storitve kaznivega dejanja. [...] V primeru suma, da je do storitve kaznivega dejanja vendarle prišlo [...], IRSKM prijavo odstopi v reševanje policiji.«
Zanimalo nas je še, ali so se v primeru že omenjenih Nova24TV in Demokracije v zadnjih letih obravnavale kršitve 8. člena ZMed. Odgovorili so nam: »Zoper naštete izdajatelje medijev je bilo na IRSKM v zadnjih letih vodenih več postopkov inšpekcijskega nadzora in postopkov o prekršku, v katerih so jim bili izrečeni tudi posamezni ukrepi, vendar nobeden v zvezi s kršitvijo 8. člena ZMed, saj, kot že pojasnjeno, za kršitev te določbe v zakonu ni predpisana nobena sankcija.«
Ker preganjanje sovražnega govora v medijih torej ni v pristojnosti Ministrstva za kulturo, ki sicer obravnava medijsko zakonodajo, smo se obrnile še na Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za pravosodje. Pod njuni jurisdikciji namreč spadata dva pomembna, še neomenjena člena. Pod prvega: 20. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru, krajše ZJRM-1, citiramo: »Če so dejanja [...] storjena z namenom vzbujanja [...] spolne, [...] nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti, se storilec kaznuje z globo najmanj 200.000 tolarjev.« Ter pod ministrstvo za pravosodje: 297. člen Kazenskega zakonika, citiramo: »Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na [...] spolu [...], spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let. [...] Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja ali na spletnih straneh, se s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorni urednik [...].«
Na Ministrstvo za pravosodje smo zato naslovili vprašanje, ali je v luči eklatantnih kršitev, kot jih prepoznava enota Na radarju, v teku ali načrtih posodobitev zakonodaje, ki obravnava sovražni govor, na način, ki omogoča učinkovitejše identificiranje in sankcioniranje spodbujanja k sovraštvu. Odgovorili so nam, citiramo: »[...] Med drugim bo v sodelovanju med Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za pravosodje pripravljena zakonska rešitev, po kateri se bo prekršek po 20. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) ustrezno nadgradil [...]. Je pa potreba po učinkovitejšem odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj s področja sovražnega govora oziroma predvsem kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1. [...]«
V odgovoru so nas opozorili še na Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, ki ga je prav kot odziv na porast nestrpnosti, sovražnega govora in poglabljanja neenakosti v zadnjih letih ustanovil Robert Golob. Strateški svet se ne opredeljuje do posameznih sprotnih primerov sovražnega govora, temveč deluje v kabinetu predsednika vlade kot neodvisno posvetovalno telo. V okviru svojega delovanja je med drugim pripravil Predloge za implementacijo Priporočil za preprečevanje sovražnega govora, kjer se odvijajo bistvene sistemske razprave glede možnih sprememb, po katerih smo spraševale.
Z Ministrstva za pravosodje so nam sporočili še: »Center za izobraževanje v pravosodju, ki deluje v okviru Ministrstva za pravosodje, organizira in skrbi za izvedbo različnih oblik stalnega izobraževanja za zaposlene v pravosodnih organih. [...]«
Vrnimo se še k Zakonu o medijih, predlog njegove prve prenove (ZMed-1) so lani pripravili na Ministrstvu za kulturo. Predlog je bil na Vladi RS sprejet konec leta 2024; Odbor za kulturo ga je potrdil 10. aprila letos; o njem naj bi dokončno glasoval državni zbor na aprilski seji, vendar pa je DZ v petek sklenil, da bodo predlog zakona (tretjič) obravnavali na naslednji seji.
V Predlogu zakona o medijih (ZMed-1) za javno obravnavo lahko med drugim preberemo, da je glavna pomanjkljivost obstoječe ureditve v tem, »da ima pravno naravo napotilne določbe, saj zakonodajalec nanjo ni vezal nobene posledice oziroma inšpekcijskega ukrepa ali sankcij v obliki globe. To pomeni, da tudi ob morebitni prijavi zoper vsebino, ki jo objavi medij, ni možno ukrepanje, saj pristojni inšpektorat na podlagi navedene odločbe ni upravičen izreči sankcije oziroma uvesti prekrškovnega postopka.«
»Z novo ureditvijo«, še nadaljujejo, »določamo natančnejšo zakonsko konkretizacijo prepovedanega ravnanja. [...] Z namenom zagotovitve učinkovitega ukrepanja v primeru ugotovljene nepravilnosti določamo možnost, da pristojni inšpektor odredi začasno odstranitev oziroma prepoved razširjanja spornih vsebin. S tem želimo poudariti, da cilj oziroma namen ukrepanja ni sankcioniranje kršitelja z globo, ampak odprava nepravilnosti. [...]«
Pozornejše spremljevalke sprejemanja prenove zakona se boste spomnile, da je SDS 27. marca zahtevala nujno sejo komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti o predlogu zakona o medijih. V zahtevi za sklic so bili kritični predvsem do člena, ki govori o prepovedi spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj. Po njihovih besedah bi predlagani zakon »prinesel sankcioniranje tudi za fizične osebe ob morebitni kritiki dela vlade ali političnega dogajanja pod krinko sovražnega govora«. V predlogu zakona pa dejansko piše naslednje: »S tem želimo poudariti, da cilj oziroma namen ukrepanja ni sankcioniranje kršitelja z globo, ampak odprava nepravilnosti.« Tajništvu največje opozicijske stranke smo v sporočilo dodali vprašanje, na kakšni osnovi sklepajo tako, vendar odgovora na to nismo prejele niti v sedmih delovnih dneh.
Zamegljevanje meja med pravico do svobodnega izražanja in prepovedjo sovražnega govora je problem, širši od SDS, zato se mu bomo podrobneje posvetile po glasbenem premoru.
Pozdravljene spet v Kulturni kroniki, kjer nadaljujemo raziskovanje formalnih vzvodov institucij in posameznic k omejevanju širjenja sovražnega govora zoper spolne manjšine v medijih. Pred glasbenim premorom smo poskušale prikazati pravno neučinkovito podlago, ki so jo sicer s predlogom novega zakona o medijih poskušali nasloviti. Seveda so ob tem trčili ob večno debato o omejevanju svobode izražanja, kar sicer naslovi že predlog. Citiramo: »Pri tem je treba poudariti, da namen prepovedi in sankcioniranja tako imenovanega sovražnega govora v medijih nikakor ni pavšalno omejevanje pravice do svobode govora, saj namreč ta pravica ni absolutna, sovražni govor pa presega njene okvire.«
V svojem pojasnilu Radiu Študent so ta pomislek naslovili tudi iz IRSKM: »problematika obravnave sovražnega govora v medijih [je] izjemno kompleksna in tudi občutljiva tema. V njej si namreč navidezno nasprotujeta dve ustavni kategoriji – ustavna pravica do svobode izražanja misli [...] in ustavna prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti [...], ki je v določbi 297. člena [kazenskega zakonika] opredeljeno kot kaznivo dejanje. V skladu z veljavnimi predpisi samo sodišče lahko ustavno skladno presoja, ali gre v posameznem primeru za kaznivo dejanje ali ne.«
Premaknimo se še k siceršnjim domnevnim izboljšavam predloga novele zakona o medijih. Četudi Varuh človekovih pravic nima formalnih pristojnosti pravno zavezujočega odločanja in so njegova stališča le ena od možnih, ki se jih v okviru priprave in sprejemanja zakonodaje lahko bolj ali manj oziroma sploh ne upošteva, smo o mnenju o predlogu novele vprašali tudi njega. V pisnem odgovoru, pod katerega se je podpisala Eva Uranjek, svetovalka Varuha za odnose z javnostmi, so nam sporočili, da, citiramo: »Varuh človekovih pravic ([krajše] Varuh) v okviru javne razprave ni bil zaprošen za podajanje pripomb na predlog Zakona o medijih (ZMed-1). Kljub temu se je po samostojni seznanitvi z besedilom predloga na portalu e-Uprava odločil, da nanj v okviru javne razprave proaktivno poda svoje mnenje, predvsem glede pregona tako imenovanega sovražnega govora. [...]
V omenjenem mnenju je Varuh predlagal razmislek o tem, ali obstajajo področja, na katerih bi bilo potrebno in smiselno predvideti tudi drugačne načine sankcioniranja tako imenovanega sovražnega govora, seveda tako, da ne bi bilo nedopustno poseženo v pravico do svobode izražanja. [...] Predlagana ureditev po mnenju Varuha ni dovolj obrazložena, zato se upravičeno pojavlja dvom o sorazmernosti in legitimnosti višine sankcij [ki jih predvideva]. Po drugi strani pa predlog zakona ne predvideva obveze odstranitve vsebin, če je ugotovljena kršitev predlaganega 53. člena, ki govori o prepovedi spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj. Predlog tega člena tudi ne ponuja dovolj natančne opredelitve, kaj vse tako imenovani sovražni govor obsega [...], poleg tega pa bi bilo treba razmisliti, ali je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS ([krajše] AKOS) primeren organ za ugotavljanje kršitve 53. člena predloga zakona.
[...] Evropska komisija proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) in druge mednarodne institucije namreč Slovenijo že leta z zaskrbljenostjo opozarjajo, da je pregon sovražnega govora pri nas (predvsem v medijih in na spletu) neučinkovit. Varuh že šest let (od leta 2019) Ministrstvu za kulturo priporoča, naj v okviru svojih pristojnosti naredi vse za prepoved širjenja sovraštva v medijih in določi način varovanja javnega interesa (inšpekcijski, prekrškovni nadzor), pripravi ukrepe za odpravo nepravilnosti (na primer takojšna odstranitev nezakonite vsebine) in ustrezne sankcije za medije, ki dopuščajo objavo sovražnega govora. Predlog novega zakona žal še vedno v celoti ne upošteva tega Varuhovega priporočila.
Tudi Varuhova Analiza tožilske prakse pregona kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti v obdobju 2008-2018 iz leta 2021 je pokazala, da se tako imenovani sovražni govor v Sloveniji le redko kazensko preganja. Ob tem so tudi sankcije za storilce večinoma videti blage in vprašanje je, koliko odvračalnega učinka obstoječa ureditev ima. Varuh torej ureditve pregona tako imenovanega sovražnega govora (še tudi) v zakonu o medijih same po sebi ne vidi kot sporne, mora pa biti taka, da prestane test sorazmernosti in legitimnosti.«
V odgovoru so nam sporočili tudi, da so leta 2021 za »Ministrstvo za pravosodje pripravili spremembo zakonodaje, ki bo omogočila možnost subsidiarnega pregona v primeru kaznivega dejanja po 297. členu KZ-1 na način, da bo ta mogoč ne le za konkretnega oškodovanca, zoper katerega je bilo kaznivo dejanje po 297. členu storjeno, ampak tudi za širši krog oškodovanih oseb [...]. To priporočilo so pristojni zavrnili zaradi nestrinjanja.«
Pod črto si tako dovolimo izreči naslednji sklep: pristojne institucije, ki jim pripisujejo vlogo moči za ukrepanje in ki jim enota Na radarju očita neukrepanje, bodisi zaradi potreb po medresorskem usklajevanju bodisi zaradi neustrezne zakonodaje nimajo moči. Po glasbenem premoru se bomo zato posvetile še pravno neformalnim in nezavezujočim etičnim vzvodom in mehanizmom, s katerimi v boju proti medijski širitvi sovražnega govora razpolagamo predvsem kot posameznice.
Pozdravljene v sklepnem dejanju današnje Kulturne kronike, v kateri smo do te točke osvetlile zakonodajno in drugo pravnoformalizirano institucionalno infrastrukturo za omejevanje sovražnega govora zoper spolne manjšine v medijih. Odgovor na vprašanje, kaj nam torej še preostane, nas popelje nazaj na začetek oddaje: aktivno državljanstvo in etika.
Začnimo s Kodeksom novinarjev Slovenije, ki so ga, izhajajoč iz svobode izražanja in pravice do informacij javnega značaja kot temeljnih človekovih pravic in svoboščin, sprejeli novinarji Slovenije, združeni v Društvu novinarjev Slovenije in Sindikatu novinarjev Slovenije. Kodeks vsebuje etične standarde kot usmeritve in zavezo za delo novinarjev in drugih ustvarjalcev vsebin, ki so objavljene v slovenskih medijih. Med drugim kodeks neposredno zatrjuje, da so spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora nedopustni, pri čemer pa sovražnega govora ne opredeljuje natančneje. Skladnost posameznih ravnanj s kodeksom zato ugotavlja Novinarsko častno razsodišče – krajše NČR, samoregulativno telo, razsodbe in stališča katerega pa so po svoji vsebini mnenje tega organa in nimajo značaja sodb ali odločb, s katerimi se v nekem uradnem postopku izrekajo sankcije ali se odloča o posameznikovih pravicah.
Med obravnavanimi primeri v spletno dostopnem arhivu NČR je kar nekaj takšnih, ki obravnavajo kršitve zoper nedopustnost sovražnega govora do spolnih manjšin. O tem, kako sta prijava in obravnava na NČR videti v praksi, smo se pogovarjale s predsednikom nevladne LGBTIQ+ organizacije Legebitra, Sebastijanom Sitarjem. Legebitra se je kot pritožnik na NČR od leta 2017 pojavila trikrat, v vseh primerih zoper članke, objavljene na Nova24.
NČR je v prvem od obravnavanih primerov (Legebitra proti Petku) sprejelo sklep, da je novinar Nove24 kršil vse štiri prijavljene člene Kodeksa novinarjev Slovenije; v tretjem obravnavanem primeru pa je med drugim odločilo, da novinarka Tanja Brkić, ki je Legebitrino zloženko o varni spolnosti oklicala za norijo, s tem ni kršila 2. člena kodeksa, ki zapoveduje, da se mora novinar izogibati osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev. Komentira Neo Nova:
Sitar povezuje sklep NČR s samo naravo postopka in včasih namernim izmikanjem odgovornosti s strani novinarjev.
Komentira tudi odziv novinarke, ki se je pritožila proti sklepu NČR, ki se vpleta v zdaj že znane diskurze zamegljevanja prepovedi sovražnega govora s kratenjem svobode izražanja.
Pogovarjale smo se tudi z asistentom na Pedagoški fakulteti in mladim raziskovalcem na ZRC SAZU Timom Prezljem, pritožnikom v primeru Tim Prezelj proti Roku Blažiču (Družina). Prezelj je avtorju očital, da je sicer kompleksna, multidisciplinarna tematika spola in spolne identitete v prispevku predstavljena enostransko in ni postavljena v kontekst ter da njegovi sogovorniki niso priznani strokovnjaki s področja, ki ga obravnava v prispevkih. NČR je med drugim razsodilo, da sogovornik novinarja Družine, v prispevku o transspolnosti med mladimi, Silvo Šinkovec je strokovnjak s področja, saj je teolog, psiholog in pedagog, ki dolgo let spremlja in proučuje proces vzgoje in izobraževanja v Sloveniji ter psihološki razvoj mladih.
Sitar in Prezelj sta skozi izkušnje z NČR prepoznala še druga področja, kjer sam sistem delovanja NČR in drugih pravnih mehanizmov omejuje učinkovito preganjanje sovražnega govora.
V luči vsega rečenega se je oblikovala tudi uvodno omenjena enota za zaščito človekovih pravic LGBTIQ+ oseb – Na radarju, v kateri so se konsolidirale različne nevladne organizacije, ki delujejo na področju spolnih manjšin v Ljubljani: ŠKUC, DIH, Legebitra, Ljubljana Pride, OPEN in TransAkcija. Pogovarjali smo se s predstavnikom slednje, Neom Novo.
TransAkcija sicer že dalj časa z namenom analiziranja medijskega mnenja o transspolnosti izvaja tako imenovani monitoring medijev, v katerega je bilo letos vključenih 550 člankov slovenskih medijev. Zgled za medijski monitoring pa predstavlja clipping, ki ga v okviru Lezbične knjižnice že od konca osemdesetih vrši in ureja Nataša Velikonja.
Da bi medijem čim bolj olajšali delo v poročanju o transspolnosti, je TransAkcija leta 2017 izdala Priročnik za medijsko poročanje o transspolnosti. Nastal je na eni strani kot odziv na obstoječi slovenski medijski diskurz in na drugi strani na pobudo novinark, ki so izrazile potrebo po boljši informiranosti o tem, kako spoštljivo poročati o tematikah transspolnosti. Ali so zadovoljne s tem, kako je priročnik zaživel v medijih, pojasnjuje Nova.
Je to, o čemer smo danes poročale, torej res vse, s čimer razpolagamo in kar nam preostane? Zaključujemo s še eno repliko Barbare Rajgelj z lanske okrogle mize.
Oddajo je pripravil Metod, lektorirala je Katarina, tehniciral Seliškar. Brala sva Tnik in Sara.
V oddaji so bile kot glasbena podlaga uporabljene naslednje skladbe:
Kevin MacLeod - J. S. Bach_ Prelude in C - BWV 846;
Kai Engel - November;
Kai Engel - September;
Sergey Cheremisinov - Fog;
(Licenca za uporabo: Creative Commons; vir: Free Music Archive).
Dodaj komentar
Komentiraj