»Še so koraki ...«

»Izstopam iz tega aparata!« izjavi Barbara Kukovec nekako na polovici performansa Potential States. Transnacionalno evropsko uprizoritveno delo »o Jugoslaviji in Kurdistanu«, ki je premiero doživelo prejšnji teden v Mariboru, po včerajšnji ponovitvi v Gleju odhaja v Berlin. Performerke Nina Lampič, Beliban zu Stolberg in Barbara Kukovec pred predstavo skupaj z okleščenim občinstvom, ki so mu izmerili temperaturo, postopajo in klepečejo pred gledališčem. V dvorani je pod oboki nered. Dva stola sredi ostružkov, kupi ošiljenih palic, delovna miza v ozadju. Nina in Beliban ‒ tako se nam predstavita ‒ sedeta na stola in začneta z uvodno prezentacijo, ki se tako razraste, da postane performans. »Zame,« pravi Nina po predstavi, »je jezik, ki vodi imaginacijo, teatraličen. Kako naracija gradi podobe, je neka raven teatra ‒ to je moja vera v oživljajočo zmožnost jezika. Zame je to že akt ‒ in tudi to, kar doprinese Barbara, ni klasično stopnjevanje, ampak počasna, zamolkla napetost, zvezno delovanje.« Barbara v ozadju šili palice, kopja, puščice. Tema države hitro razpade v problem situacije, možnosti kopnijo. Govorijo angleško, tudi po predstavi smo se pogovarjali v angleščini.

Nina.

Beliban, nemška Kurdinja, kmalu ne govori več o sebi ‒ pisateljica je, pravi ‒ in pripoveduje izmišljeno zgodbo o nemški Kurdinji. Nina se upira skušnjavi, da bi govorila o Jugoslaviji; vrača se k teatru, govoriti hoče o teatru: »Stara sem štiriintrideset let, povprečna starost članov jugoslovanskega politbiroja, ko so začeli vojno. Jaz nisem članica komunistične partije, delam v gledališču, režiserka sem.« Barbara z mrkim pogledom zavrže nekaj prekratkih, premalo ošpičenih palic.

Barbara.

Enotnost dejanja postopoma razpade na tri monologe; z vsako izrečeno besedo se poskuša uveljaviti agenda. Vse manj upanja je, da se bodo glasovi zlili in da se bo beseda pred nami magično utelesila v jasno olajšanje skupnosti.

Beliban.

Nastopajoče govorijo različne jezike, vztrajajo pri svojem. Nina izbira metaforo; teater, pravi, ni unikaten. Enaka pogajanja, enaki kompromisi so v njem in v življenju.

Nina.

Beliban izbira manipulacijo pripovedi. Potrpežljivo gradi fatamorgano iz besed, s katero hoče doseči skrite mehanizme v dušah občinstva, jih vpeti v nekaj, kar je onkraj individualnosti. 

Beliban.

Barbara molče moti govor. Seka, brusi, vpada brez besed.

Barbara.

A v tem stadiju se oblikuje nekaj obupanega, nekaj neprijetnega ‒ nekaj podobnega porazu. Zgodba, ki jo vsemu navkljub gradi Beliban, se ustavi ‒ ni odrešitve, ni zmagoslavja. Ninine besede se vračajo brez odgovora, postajajo invokacije: »Sodelovale bomo enakovredno,« ponavlja. Navsezadnje prevzame režisersko oblast in razglasi: »Odločila sem se, da ne bo niti diskusije niti aplavza.«

Potem zaigrajo spopad na življenje in smrt.

Kljub neskladju se oblikuje trdna koreografija strukturnih mest ‒ teater je nekoliko podoben bojnemu polju. Beliban s trmasto vztrajnostjo, lastno naraciji, pomika voz performansa naprej. Nina zagotavlja strateško orientacijo, metodo in strukturo na odrskem polju. Barbara prispeva dejanje. Njihove vloge se dopolnjujejo, čeprav se njihova hotenja razhajajo, spopadajo in spodjedajo. Po predstavi se vse vračajo k neizrečeni višji enotnosti - k praktični temi, ki se je izoblikovala iz poraza individualnih idealov, iz pogajanj in žrtev, potrebnih za to, da so lahko oblikovale predstavo:

Beliban.

Barbara.

Nina.

Subtilna dinamika situacije porazi sublimne ideale. V diskusiji, ki uprizarja iskreni napor seganja čezse, k drugemu ‒  utrujajoči postopek menedžiranja nepopustljivih stališč, agend in potreb ‒ ni odrešenja. Samo boj s hudičem, ki šepeče: »Vstani in zapusti.« Herojski in neskončni upor. »Zdaj,« oznani na koncu Barbara, »je to performans na dolge proge. Brala bom, poslušate lahko, kolikor hočete. Ko boste imeli dovolj, lahko odidete.«

I want to live in a state ...

Vsi bomo vstali in zapustili svoje mesto, to je gotovo.