Čas je denar! Ne, če berete Heraklita. Ta pravi, da je čas otrok na prestolu, ki se s kamenčki igra. Pustimo to, da gre spet(!) za otroka, in se raje vprašajmo, s kakšnimi kamenčki se ta igra. Gre za drage kamne, za temeljne kamne, za kamne modrosti, za nagrobnike, za spomenike, za kamne spotike in tako dalje ... Vse to so heraklitovske lego kocke, s katerimi se na prestolu igra otročiček a.k.a. Aiôn a.k.a. neskončno gibanje a.k.a. prazna forma časa. Gre za Shakespearov »Time out of joint«, čas, ki je padel iz tečajev«, čas, ki je »iz tira« oziroma »iz sklepa pahnjen«, kot je lepo prevedel Milan Jesih. To je mišljenje časa, ki ga je posvojil tudi Nietzsche. Njegov čezčlovek je namreč eno samo pretresanje kock, kuhanje naključja, čas trenutka, ki se nenehno deli na nezamejeni preteklost in prihodnost hkrati. V svoje aporije zaprti Zenon na eni strani in neukročeno odprti Heraklit na drugi. Razdalja med njima kot Dis-tanz. Ahil in želva postajata Brad Pitt in ninja, ki jo je borilnih veščin učila podgana. Oder Anton Podbevšek Teatra kot bojno polje dveh predsokratikov, s katerima Matjaž Berger tokrat cilja predvsem na mlajšo populacijo. Zakaj, bo povedal sam.

Izjava

O samem pojmu, konceptu oziroma principu igre spet Berger.

Izjava

Če imate otroke oziroma je kljub vsemu odraslemu sranju tudi v vas ostalo nekaj otroka: premiera mladinske gledališko plesne predstave Čas je otrok, ki se s kamenčki igra: otrok na prestolu, nocoj ob 20. uri.