Čas za branje
Včeraj zvečer se je v Galeriji ŠKUC otvorila razstava Delo v nastajanju. Razmišljanja o skupnostih onkraj kapitalizma. Novembrske razstave v galeriji ŠKUC so že zadnjih nekaj let namenjene predstavitvi celoletnih sodelovanj z umetnicami, kulturnimi delavkami ali kakšnimi drugimi skupinami. Letos so sodelovale kulturni delavki in umetnici Ana Čigon in Vesna Bukovec ter kuratorka galerije Tia Čiček.
Razstava Delo v nastajanju se skuša vzpostaviti kot odprt prostor, kjer lahko v času odprtja galerije obiskovalka bere, dela ali počiva. V prvi sobi stoji dolga miza z bralnimi lučkami, ki s toplo rumeno lučjo osvetljujejo razdelilce. Enega od teh si kaj kmalu izposodimo za polnjenje telefona in snemalke. Razstava je sicer zgolj vmesna postaja, na kateri sodelujoče predstavijo znanje in vprašanja, ki so se bodisi odprla ali pa so odgovore nanje našle v enem letu priprav.
Priprave na razstavo so avtorice tako zasnovale kot enoletni bralni krožek. K srečevanju so povabile tudi druge kulturne delavke in delavce.
Vmesne rezultate raziskovanj z bralnega krožka odražajo vrste črno-belih črtnih risb Ane Čigon, razprostrte po stenah galerije. Teme, ki jih upodabljajo, so delavsko organiziranje danes in v preteklosti ter zgodbe posameznikov, ki jih njihovi delovni pogoji utesnjujejo. Ena od serij upodablja skupine ljudi, ki dvigujejo roke v odgovor na vprašanja, zapisana pod risbo. Druga serija podob v sosledju prikazuje življenjsko zgodbo starih staršev Vesne Bukovec in vpetost njene babice v delavsko gibanje v tovarni, v kateri je delala.
Tudi gledalki je na voljo širok izbor knjig o teorijah dela, skrbi, feminizma, postkolonializma in delavskih gibanj. Te lahko prebira na kavču ali blazini, ki so prisotni v vseh prostorih. Čeprav so na ogled tudi posnetki predavanj Svetlane Slapšak, Jadranke Vesel in drugih, pa ustvarjalke poudarjajo, da je Delo v nastajanju zgolj predstavitev še vedno trajajoče raziskave.
Vendar pa so položaj delavke v kulturi in kontekst razstave ter umestitev v galerijo precej specifični in za mnoge skupine ljudi težje dostopni. Vesna Bukovec in Ana Čigon pojasnita, kako so poskušale premostiti to težavo.
Poleg medija črtne risbe z besedilom, ki spominja na strip, in spreminjanja galerije v delovni prostor Čiček predstavi še dolgoročne strategije, s katerimi bi razstavni prostor in njegovo vsebino lahko sčasoma približale tudi tistim, ki ne delujejo v polju kulture.
Narava projektnega dela pogosto zahteva napoved njegove uspešnosti, s čimer se omeji odprtost procesa, obzorje pričakovanj pa se zoža na obzorje predstavljivega.
Vesna Bukovec izpostavi dvojnost mišljenja, ki je potrebna, če želiš misliti onkraj okvirov projekta. Javnosti namreč svoje delo še vedno predstaviš v okviru, ki je določen s projektom.
Kje vidi konkretne možnosti za oblikovanje skupnosti in dela onkraj kapitalizma, pove Čiček.
Dodaj komentar
Komentiraj