Po treh dneh praznovanja, bolj ali manj eksplicitnega spominjanja na delavsko gibanje in njegovo slavno zgodovino, je jutri, 4. maja, dan žalovanja. Na ta dan leta 1979 je svoj prvi premierski mandat nastopila Margaret Thatcher, železna lejdi. Najnizkotnejša želja po oblasti in moči je vodila njeno “železno roko” v kapriciozno ter nepotrebno vojno hujskaštvo, nacionalizem in nasprotovanje osvobodilnim gibanjem ‒ od Irske do Južne Afrike, ki jih je označevala za teroristična. Kaprica, ki za svojo spontanostjo skriva razredni interes in zločin, je vodila v fanatično uvajanje neoliberalizma in privatizacijo, razgradnjo socialne države ter uničenja moči britanskih sindikatov. Z besedami laburistične poslanke in igralke Glende Jackson lahko povzamemo zapuščino Margaret Thatcher takole:

izjava

In vendar se, kot vedno v takih primerih, najdejo izjave, ki pravijo: “Toda bila je dober človek.” Ali v primeru Margaret Thatcher: “Vendarle je bila močna ženska.” Toda kot komunisti, anarhisti, socialisti bi morali vendarle vedeti, da gesta šteje več od srca, naj bo to še tako človeško ali žensko. Kaj je Margaret Thatcher kadar koli naredila za ženske ali, skladneje z njenim jezikom, za posamezno žensko? Njena strankarska kolegica Edwina Currie pravi takole:

“Ponujena ji je bila priložnost napredovanja, toda potem jo je dejansko zavrnila in je ni ponudila soljudem.”

Njeni uspehi so bili vedno samo njeni. Njen politični uspeh, opaža Eva Cox za portal The Conversation, ni prinesel boljše reprezentacije žensk v politiki, njena dejanja pa so le malo prispevala k boljšemu življenju žensk. Naslednja ženska pa je na položaj premierke Velike Britanije stopila šele po več kot dvajsetih letih.

Dejstvo, da je podpirala pravico do splava in LGBT pravice, nas ne sme zavesti. Vodi namreč naravnost v njeno izjavo, da je njen največji uspeh laburistična “tretja pot” Tonyja Blairea. Kakor se kaže še danes, je eno najtežjih starostnih obolenj levice, da na moralni osnovi vedno znova sklepa zavezništvo z vsakokratno oblastjo, če se le najde minister ali uradnik, ki v imenu civilizacije in človečnosti izjavi, da si vendarle tudi vlada prizadeva za pravice žensk, manjšin, za okolje in boljše življenje. Ko levica tako taktično kolaborira z oblastjo, da bi ohranila pridobitve delavskega boja in “neozaveščenim” nižjimi razredom iztrgala pravice manjšin, ki so na koncu koncev komaj pravice urbanega posameznika, daje desnici oporo, da se predstavlja kot “protisistemska” borka za družbeno kohezivnost. Levica tako v dejanjih podpiše parolo Margaret Thatcher, da družba ne obstaja, nacionalizem in konzervativizem pa s tem postaneta družbeno napredna.

Prihodnji teden pa bo zopet prazničen. V četrtek bo namreč naš radio praznoval petdeseto obletnico. Nadaljujemo z diskurzivnimi in umetniškimi dogodki. Že v ponedeljek boste tako lahko v Cirkulaciji obiskali emisijo Radarja v prostor. Prizorišče Cirkulacije 2 se bo spremenilo v intermultimedijsko radio tovarno, ki bo skupaj z etrom in spletno stranjo Radia Študent tvorila tehnološko-komunikacijsko infrastrukturo za produkcijo, prezentacijo in distribucijo najrazličnejših dogodkov. Dogajanje se bo pričelo ob tretji uri in bo trajalo vse do srede.