Demistifikacija fašizma
Lepo pozdravljeni v četrtkovih Kulturnih novicah. Včeraj smo obiskali Vodnikovo domačijo, kjer je potekalo prvo srečanje Antiavtoritarnega bralnega krožka, ki ga pripravlja alternativni teoretik in družbeni aktivist Miha Zadnikar. Prebiranje del politične in družbene misli bo služilo predvsem genealogiji in razjasnitvi pojmov, kot so fašizem, protifašizem, protikapitalizem, antiavtoritarizem in patriarhat. Med drugim bo poudarek na delu Tomaža Mastnaka Bonapartizem, ki je lani izšlo pri založbi /*cf, prvo od obravnavanih del pa bo Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma, študija marksističnega ekonomista in filozofa Alfreda Sohn-Rethela. Izhodišče pojasni Zadnikar.
Zadnikar je izpostavil, da je cilj krožka, da pripomore k demistifikaciji pojma fašizem, da bi ta spet lahko postal orodje konkretne politične analize. Raba teh pojmov je v zadnjem desetletju zaradi porasta populizma postala izrazito ohlapna. Zaradi nereflektirana rabe je pojem fašizem izgubil naboj. Ker ga lahko vsakdo poljubno uporablja, se je okrepila tudi desna kritika, ki mu priznava veljavo zgolj v kontekstu časa, ko je bil fašizem zgodovinsko dejstvo - časa nacistične Nemčije in fašistične Italije.
V kulturni redakciji smo zbrali nekaj poljubnih definicij fašizma s slovenskega političnega spektra. Začeli smo na disidentski desnici pri Alešu Erneclu, nekdanjemu uredniku Nacionalne tiskovne agencije, ki jo je sam oklical za fašistični medij. Ernecl pravi, da je bil fašizem pojav, ki ga ne smemo ločevati od konteksta Evrope med svetovnima vojnama. Današnjo rabo pojma kritizira kot neoprijemljivo etiketo, ki označuje vsakršno državno zatiranje drugače mislečih.
Ernecl se torej tudi sam vidi kot žrtev sodobnega fašizma in meni, da pojem fašizma disidentski desnici, h kateri se prišteva sam, ne pritiče. Zgodovinski fašizem pa se mu zdi upravičen.
Eden od mitov, ki se na desnem političnem polu priročno uporablja za apologijo današnjih avtokratov, je dozdevna antikapitalistična nastrojenost nacionalsocialističnega gibanja. Po Sohn-Rethelu med nacistično stranko in liberalizmom, ki je v poznih dvajsetih letih zašel v krizo, obstaja kontinuiteta.
Sohn-Rethelova študija nam lahko pomaga razbliniti nekatere mite o fašizmu, ki se še danes sprejemajo kot samoumevni. Pojem fašizem lahko loči od zmotne predstave, da so imele osrednjo vlogo v njem zgolj avtokratske osebnosti, kot sta bila Mussolini in Hitler. Ekonomska analiza avtoritarnih teženj se zdi še kako potrebna, tudi če se ozremo na spontano levičarsko razumevanje fašizma. Za protestnika Jašo Jenulla fašizem pomeni neosnovano ideologijo, ki militarizira strah in jezo prebivalstva. Podobnosti med zgodovinskim fašizmom in današnjim stanjem so po njegovem mnenju očitne. Avtoritarne težnje janšizma imajo zanj značilnosti zgodovinskega fašizma.
Anarhist Tovariš Živko pa fašizem opredeli preprosto kot nasilje. Nasilna pa je, pojasni, vsaka oblast.
Zanesenjaško psihologiziranje o zlobnem duhu fašističnih gibanj zakriva ekonomsko dogajanje, ki je privedlo do njegovega vzpona.
Antiavtoritarni bralni krožek bo pred poletjem potekal še dvakrat - prihodnjič ob koncu aprila, ko bo eden od udeležencev predstavil nekaj poglavij Sohn-Rethelove študije, krožek pa bo obiskala tudi politologinja Tjaša Pureber.
Kulturne novice sta pripravila vajenec Tibor in Ivan.
Dodaj komentar
Komentiraj