Dezinstitucionalizacija socialnovarstvenih zavodov
Lepo pozdravljeni v petkovih Kulturnih novicah. Trubarjeva hiša literature je v torek gostila pogovor z Andrejo Rafaelič in Vitom Flakerjem, avtorico in avtorjem knjige Dezinstitucionalizacija I: neskončna, ki je decembra izšla pri Založbi Univerze v Ljubljani. Rafaelič in Flaker, ki na področju dezinstitucionalizacije delujeta že več desetletij, sta svoje napore strnila z mislijo, da morajo imeti vsi ljudje pravico živeti v skupnosti.
Težko izgovorljiva beseda dezinstitucionalizacija označuje zahteven proces, ki stremi k postopnemu zapiranju totalnih ustanov – družbenih organizacij, v katerih so osebe izolirane od zunanjega sveta, kakršne so zavodi za duševno bolne in poboljševalnice. Te hierarhično organizirane zavode, v katerih so potrebe oskrbovancev podrejene nemotenemu delovanju ustanov, v procesu dezinstitucionalizacije nadomesti oskrba v skupnosti. Različne oblike oskrbe v skupnosti po besedah Rafaelič omogočajo zadovoljevanje individualnih potreb oskrbovancev.
Oskrba v skupnosti stanovalcem vrača nadzor nad lastnim življenjem – kot je pripomnil eden od poslušalcev torkovega pogovora, lahko po selitvi v stanovanjsko skupnost, v kateri ima podporo strokovnih delavcev, končno spi dlje kot do pol osmih. Obenem lahko stanovalci po selitvi iz totalnih ustanov, ki se nahajajo na odmaknjenih podeželskih območjih, ponovno zaživijo v družbi. Flaker poudarja, da je prednost skupnostne oskrbe tudi smotrnejša poraba sredstev, ki jih zavodi v veliki meri porabljajo zgolj za lastno vzdrževanje.
Dezinstitucionalizacija, kot je mogoče razbrati iz naslova monografije in kar posebej poudarjata Rafaelič in Flaker, ni končna rešitev. Za razliko od totalnih ustanov, ki vselej ponujajo končne, poenotene rešitve za težave mnogoterih posameznikov, mora proces dezinstitucionalizacije izumljati neskončne načine reševanja raznolikih težav. Rafaelič poudarja tudi, da je temelj skupnostne oskrbe, od katerega ne smemo nikakor odstopati, posameznikova neodvisnost – možnost odločanja o lastnem življenju. Ljudje živijo samostojno, prejemajo podporo, ki jo sami potrebujejo, in jo – kar je ključno – sami definirajo. Vsi približki, ki ne temeljijo na tovrstni neodvisnosti, vodijo nazaj v institucionalne vzorce, v ustavitev procesa dezinstitucionalizacije. Rafaelič kot primer takšnega približka izpostavlja stanovanjske skupine, ki jih javnost nemalokrat zmotno dojema kot cilj procesa zapiranja totalnih ustanov.
Knjigo sta avtorja napisala z namenom konkretizacije Skupnih evropskih smernic za prehod iz institucionalne v skupnostno oskrbo, dokumenta, ki je nastal leta 2012, v slovenščino pa je bil preveden lansko leto. Kot pove Flaker, sta s soavtorico želela deliti tudi svoje lastne izkušnje na področju dezinstitucionalizacije.
Flaker kot začetek slovenske dezinstitucionalizacije vidi Logaški eksperiment, ki je potekal med letoma 1967 in 1971 v Vzgojnem zavodu Logatec. Eksperiment je tako časovno kot v zastavku sovpadal z delom italijanskega psihiatra Franca Basaglie na področju skupnostne oskrbe v Gorici. Na polju psihiatrije in vzgojnih zavodov ali poboljševalnic so bile takrat prisotne težnje po demokratizaciji režima v totalnih ustanovah – stanovalci so lahko v vedno večji meri odločali, kako bodo živeli. Italija je že leta 1978 proces formalizirala s tako imenovanim Basaglievim zakonom, ki dezinstitucionalizacijo zapoveduje. A pri nas so prvi poskusi ostali trdno za zidovi institucij. Premik se je zgodil šele v letu 1981, ko se je kot enota VZ-Logatec v Ljubljani oblikovala prva stanovanjska skupina v Sloveniji – Stanovanjska skupina rdeča Kljuka. Konec osemdesetih so bile takšne skupnosti na področju vzgojnih zavodov že razširjene, na področju duševnega zdravja pa so se komaj začele uveljavljati. Šele leta 1988 se je tako vzpostavil Odbor za družbeno zaščito norosti. Flaker pa poudarja, da so se stanovanjske skupine uveljavile zgolj kot dopolnilo institucionalni oskrbi – število ljudi v zavodih se ni zmanjšalo. V začetku prvega desetletja 21. stoletja so socialni delavci k dezinstitucionalizaciji pristopili drugače - začeli so se zavzemati za selitve oskrbovancev iz zavodov in zmanjševanje kapacitet v zavodih. Flaker opiše svojo izkušnjo z dezinstitucionalizacijo enote Socialno varstvenega zavoda Hrastovec v gradu Cmurek.
V načrtovanem drugem delu monografije, imenovanem nedokončana, avtorja načrtujeta analitičen pregled dogajanja na slovenskem socialnovarstvenem področju v drugi polovici dvajsetega stoletja. Služil bo kot praktična orientacijska točka za ljudi, ki se ali pa se še bodo ukvarjali z dezinstitucionalizacijo. Zagon, ki ga je dezinstitucionalizacija imela v začetku dvatisočih, se je v zadnjem desetletju nekoliko upočasnil. Za razliko od Italije, s katero si delimo začetke prizadevanj za demokratizacijo zavodov, so v Sloveniji bili, po besedah Rafaelič, poskusi oblikovanja sistemskega pristopa k dezinstitucionalizaciji zaenkrat neuspešni.
Dezinstitucionalizacija se je v zadnjih letih upočasnila tudi zaradi epidemije, ki pa je – kot poudarjata naša sogovornika – razkrila tudi nesposobnost zavodov za spopad z epidemičnim stanjem. Stopnja smrtnosti je bila najvišja prav med prebivalci institucij. Flaker meni, da bi se tem problemom lahko izognili, če bi bil prevladujoči model oskrbe skupnosten in ne institucionalen, saj bi bilo tako manj možnosti za prenos virusa.
Prizadevanja za skupnostno oskrbo pa se soočajo tudi z odporom civilnih družb. V zadnjih dnevih smo lahko prebirali prispevke o nestrinjanju dela prebivalcev Divače z vzpostavitvijo stanovanjske skupine v sklopu dezinstitucionalizacije Doma na Krasu. V Divačo naj bi se iz matične ustanove zavoda v Dutovljah priselilo 26 ljudi. Nestrpnost nekaterih Divačanov Rafaelič vidi kot simptom predolgo trajajočega zanašanja na model institucionalne oskrbe.
Za uspeh dezinstitucionalizacije pa bo v smotrnost sobivanja z onemogočenimi osebami ključno prepričati tudi sovražno nastrojene dele prebivalstva. Kot pravi Flaker, je dezinstitucionalizacija znanost, ki si mora umazati roke – njen cilj je tudi, da bo nekdo, ki mu danes upravičeno rečemo fašistični prasec, nekoč postal dober sosed.
Kulturne novice je pripravil vajenec Tibor.
foto: Marko Vanovšek, Večer
Dodaj komentar
Komentiraj