Dopisniki na kriznih žariščih
Prvega junija smo se v prostorih Društva novinarjev Slovenije udeležili pogovora z Nickom Thorpom, BBC-jevim dopisnikom za Srednjo Evropo, ki že šestintrideset let živi na Madžarskem, in Zoranom Stevanovićem, bivšim novinarjem CNN in referentom za stike z javnostjo Predstavništva visokega komisariata Združenih narodov za begunce za Srednjo Evropo, ki je poročal tudi o obleganju Sarajeva ter vojnah v Iraku in Afganistanu.
Na pogovoru, ki se ga je udeležilo okrog petnajst ljudi, sta gosta obravnavala teme varnosti novinarjev, raznolikosti virov, poklicnega etičnega kodeksa, svobode medijev ter povezovanja novinarjev z različnimi vojaškimi in civilnimi organizacijami pri poročanju z vojnih in konfliktnih območij. Na vprašanje gostov občinstvu, ali poročajo predvsem lokalno ali tudi iz tujine, je hitro postalo jasno, da večina medijskih hiš finančno in drugače ne podpira dopisništva. Tako Stevanović kot Thorpe sta se ob tem spomnila na močno prisotnost slovenskih poročevalcev v Bosni in Hercegovini, na Kosovu, v Srbiji in na Hrvaškem v času Jugoslavije in še posebej med vojno.
Tudi sicer so vprašanja prihajala mešano: gosta občinstvu, mi njima, onadva sama sebi ali medsebojno. Tako je nekdo iz občinstva Thorpa vprašal, kako kot izkušen novinar iz velike in dobro organizirane medijske hiše, komentira naš »problem«, da se na teren odpravljajo mladi neizkušeni novinarji. Thorpe je odgovoril, da je tudi sam pravzaprav začel enako.
Kot komentar na konkreten primer nedavnega pridržanja Mateja Kavčiča je Thorpe izpostavil pomen tveganja, ki ga z namenom poročanja z nevarnih območij prevzemajo sodelavci majhnih medijskih hiš in neodvisni novinarji.
Ne glede na to, da je Thorpe izpostavil pomembnost informiranja o zapostavljenih temah, je iz občinstva prišlo naslednje vprašanje: čemu sploh imeti dopisnike z vojnih območij, ki so pri svojem delu odvisni od sodelovanja z vojskujočimi se stranmi in posledično verjetno poročajo enostransko? Stevanović je na to odgovoril, da je pogosto edina možnost dostopa na teren sodelovanje s tamkajšnjo oblastjo.
Thorpe je dodal, da so lahko novinarji vpeti na obeh straneh konflikta, kar deluje kot korektiv pri potencialnem problemu enostranskega poročanja. Kot primer raznolikosti virov in uravnoteženega poročanja izpostavi svoje poročanje iz Makedonije.
Vendar pa lahko že prisotnost na terenu odpre nepričakovane prilike za kvalitetnejše in bolj uravnoteženo poročanje. Thorpe opiše primer prehajanja z ene na drugo stran konflikta med začasno prekinitvijo ognja v Makedoniji.
Thorpe nadaljuje s še dvema anekdotama o nepredvidljivosti terenskega dela.
Vendar iznajdljivost včasih ni dovolj in številni novinarji na terenu umrejo nasilne smrti. Sogovornika smo vprašali po njunem videnju nedavne smrti Širin Abu Akleh.
Terensko delo pa ni zgolj bežanje pred bombami, temveč tudi neposredno soočanje z oblastmi na novinarskih konferencah. Thorpe opiše primer svoje novinarske kolegice, ki so jo zanimali izraelski napadi na palestinsko begunsko taborišče Dženin:
Pogosto pa je na terenu težavno določiti mejo med poročanjem v kontroliranih pogojih, kot jih vzpostavljajo oblasti, in preprosto cenzuro. Stevanović, kot tudi nekateri iz občinstva, so tako kritizirali BBC-jevo enostransko poročanje iz Ukrajine in opozorili na odsotnost poročanja iz njihove moskovske pisarne – s čimer se je delno strinjal tudi Thorpe. Ker je tako ali drugače praksa, da se na novinarje pritiski izvajajo do te mere, da so zaradi kritičnega poročanja pogosto izgnani iz države, je nujno spodbujati dolgoročno, vsestransko in predvsem neodvisno poročevalstvo. Neredko smo bili priča, da »prave novice« pridejo v javnost šele z zamudo, včasih – kot v primerih Iraka in Afganistana ‒ tudi po nekaj desetletjih. Ob tem so se prisotni strinjali, da je Ukrajina precej simptomatično pogoltnila vse ostale novice iz kriznih žarišč drugod po svetu. Ob koncu pogovora smo se dotaknili tudi problema prepuščenosti neodvisnih novinarjev samim sebi, saj večje medijske hiše pogosto ne prevzemajo odgovornosti za njihovo varnost in plačilo.
Iz vojnih žarišč pa ljudje bežijo in se srečujejo z novinarji tudi na poti do varnejših območij. Zato so prisotni komentirali nekaj značilnih primerov poročanja o migracijah: ob prepovedi snemanja na določenih območjih postanejo novinarji odvisni od fotografij in posnetkov, ki jim jih priskrbijo begunci. Zaradi nasilja, na primer madžarskih policistov, pa je bilo večkrat do sedaj lažje snemati in poročati z druge, v tem primeru srbske strani meje. Izpostavili so tudi redno prakso naklepnega daljšega pridržanja novinarjev z namenom povzročanja zamud pri objavi poročil.
Tako so se po dolgem času med novinarji vnovič odprle nekatere teme, povezane z dopisniško-poročevalskim delom na konfliktnih območjih, ki v naših krajih žal ni več tako običajno, kot je bilo nekoč, in je postalo prava kurioziteta.
Dodaj komentar
Komentiraj