Pozdravljeni v Kulturnih novicah. Muzeju norosti, lokalni iniciativi, ki je obudila zapuščene sobane gradu Cmurek na Tratah v Slovenskih goricah, grozi izselitev. Upravitelj gradu, Socialnovarstveni zavod ali krajše SZV Hrastovec, je namreč preklical soglasje za izvajanje dejavnosti muzeja. Na videz smiselno obrazložitev je obesil na dva razloga, in sicer: grajska stavba naj bi po potresih na Hrvaškem ne bila več varna za uporabo, poleg tega pa naj bi v grajskih stenah opazili nedovoljen poseg v stavbo, ki naj bi ga izvršil Muzej norosti. Slednji ima na tako sedaj voljo 30 dni za izselitev. Zveni znano?

Seveda je realnost problema, kot je v naši državi žal v navadi, veliko manj smiselna in veliko bolj nora - toda najprej malo klinično nujnega konteksta. Grad Cmurek je v lasti države in v njem je med letoma 1954 in 2004 deloval Zavod za duševno in živčno bolne. Njegovo zaprtje je bilo prvo in edino dejanje naše očetnjave v okviru silne deinstitucionalizacije, h kateri se je zavezala. Prav ste slišali, šele leta 2004 se je Slovenija uradno odločila, da polivanje varovancev z mrzlo vodo, priklenjanje na radiatorje in spanje v nagnitih posteljah ni več »in« v kontekstu pomoči, ki naj bi jo nudili ljudem s težavami v duševnem zdravju. Volimo svoju zemlju. Aja, ne, saj ne.

Da velikanska stavba v malem kraju ob avstrijski meji ne bi samevala in propadala - kot propada marsikateri drug spomenik zatiranju pri nas - se je oblikovala pobuda domačinov, strokovnjakov in kolegov iz sosednjega mesteca Cmurek v Avstriji, ki so prostore gradu želeli oživeti tako, da so vanje postavili muzej. Marsikdo izmed pobudnikov je v zavodu delal ali pa kasneje - po zaprtju - v lastni dom sprejel katerega izmed bivših varovancev.

Pogovarjali smo se Sonjo Bezjak, direktorico in prostovljko Muzeja norosti, ki nam je podrobneje opisala delovanje muzeja:        

Izjava

SZV Hrastovec si sicer že od leta 2016 periodično prizadeva lokalno iniciativo izgnati in se bremena gradu enostavno znebiti. Žal se do zaključka redakcije še niso odzvali na našo prošnjo po dodatnih pojasnilih o situaciji. Odgovorili pa so nacionalki in papigasto ponovili, da nimajo več interesa za upravljanje gradu, vendar ne nasprotujejo temu, da bi se za delovanje muzeja našla rešitev na pristojnem ministrstvu za kulturo. Slednje je na vprašanja nacionalke odgovorilo, da mora vsak lastnik oziroma upravljalec kulturnega spomenika zanj skrbeti kot dober gospodar, kar pa upravljalec gradu, torej SZV, očitno ni. Sami nimajo ne namena ne možnosti, da bi grad, ki je v slabem stanju, prevzeli v upravljanje. No shit. Komentar sogovornice je dovolj zgovoren:

Izjava

Izostanek potrebnih dodatnih pogovorov med obema stranema je vnovični indikator nedemokratičnosti načina, kako se pri nas lotevamo tovrstnih problemov. Kdor je jači, tisti meče ven, kdor je šibkejši, tisti »najebe«. Slikovito je dejstvo, da je direktorica SZV Hrastovec Muzej norosti šele šestindvajseti dan po nedavnih potresih obvestila o tem, da grad ni več primeren za izvajanje dejavnosti. To je storila pisno, preko odvetnice in brez predhodnega pregleda stavbe s strani za to pristojnih organov.

Izjava

Sogovornica je nekaj besed namenila tudi viziji muzeja za prihodnost, ki jo gluhim ušesom odgovornih sicer ponavlja že od leta 2013. Bistveno pri tem je, da zahtevana izselitev nima pravne podlage, sočasno pa krajani Trat in okoliških občin tega kulturnega spomenika enostavno niso pripravljeni prepustiti propadu, saj njegova kontroverzna zgodovina kliče po ohranitvi spomina.

Izjava

Uspehov in dejavnosti Muzeja norosti je toliko, da bi jih ne mogli vseh našteti. Na kratko lahko povemo le, da je ta iniciativa edina, ki ima tako program kot vizijo za grad Cmurek – tega si odgovorni podajajo, pravi Bezjak, kot da bi bil garjav, njim pa ga nočejo dati na razpolago, še manj pa seveda v last. S tem ratifikacija evropske konvencije o vrednosti kulturne dediščine iz leta 2005 ostaja nič drugega kot še ena mrtva črka na kupih papirjev naše države, hiše lutk.

Kulturne novice je malo lud, malo zbunjen in malo normalen pripravil Marko.