Figura Radia Študent
Čigava je ta figura, ki se sredi noči nekako poetično maje po prazni ulici?
Poet. Prikrit romantik. Jobofil, jebofil, jebiveter. Tovarna mastičev, ki jih pljuva po sakralnem in vulgarnem. Srčna mišica in mišica s srcem. Filozof, literat, agitator, onanirator. Profesionalni plesalec dunajskega valčka … morda. Sodelavec kulturne redakcije. Človek. Več kot človek. Urednik Radia Študent. To je glas in stas Matjaža Zorca, veterana in urednika radia v poslavljanju.
Spanca mu tako zadnji dve leti ni kratil verz, ampak skrb za našo ustanovo, njene sodelavke in sodelavce.
Svojih skrbi nam ni nalagal. Dolžno in odgovorno je lajšal naše.
Čeprav je krizi vedno sledila kriza – ni jih zmanjkalo, pa ni Zorec nikdar podvomil – in tudi nikomur drugemu ni dal razloga za dvom.
Vstopi tekst. Literarno onaniranje. Incestno, kakšno pa. Zjebano do obisti, doterano do transcendence. Tekst, ki razfukava vse notranje in zunanje, ki hlastno udriha po ljubem in neljubem in se cedi lahkega koraka po etru do radijskega sprejemnika, skozi zvočnike v dušo. Muke pretvarja v ples in smeh, pa vendar ohranja njihovo ontološko bit muke. Sladek glas, ki pesni iz nezmožnosti pisanja in piše iz nezmožnosti pesnjenja in bruha »kurc pa ta lajf«.
Ne, ni umrl. In tudi za radio ne bo nehal pisati, tako da bodo naši in vaši uhlji, slušni kanali in bobniči še naprej lahko vibrirali na frekvenci 89,3, vsak prvi ponedeljek v mesecu, v najintimnejših in smrti v oči zročih trenutkih literarnega incesta. Naj živi poezija prihodnosti.
Zorec, na zdravje!
Dodaj komentar
Komentiraj