Cenjeno poslušalstvo, včeraj smo obeleževale Svetovni dan vidnosti lezbijk. Na ta dan se od devetdesetih dalje zoperstavljamo vse prepogosti štoriji o izginjajoči lezbijki. Lezbijke se z omenjenim fenomenom srečujejo tako znotraj gibanja LGBTQ+ kot širše družbe, njihova navidezno vse večja prisotnost v mainstream kulturi pa zaradi nereflektiranih reprezentacij pogosto pomeni še večje lezbično izginjanje in s tem vzdrževanje obstoječe heteronormativnosti. Na predvečer omenjenega praznika sta se pod okriljem ŠKUC-a v Klubu Monokel zato zbrala dva ducata pesnic in pisateljic, povečini z lezbičnimi, biseksualnimi in panseksualnimi identitetami, ter za zainteresirano publiko pripravila prvo Veliko lezbično branje poezije.

Vzvode za organizacijo dogodka nam je pojasnila ena izmed sovoditeljic večera, Vesna Liponik.

V bistvu pač želimo predvsem zdaj…

Dogodek je velikopoteznosti navkljub imel intimen značaj. Rdečkasta luč je medlo osvetljevala poetese, ki so izmenično prihajale na oder, publika, ki se je z ramo ob rami in kolenom ob kolenu gužvala v Monoklu, pa se je izgubljala v globini zatemnjenega, a varnega prostora. Predstavljene avtorice so napolnjevale ves spekter, od uveljavljajočih se, s še ne popeglanimi besedili, ki so nastali v preteklem tednu, pa do večkrat nagrajenih, ki so listale po svojih objavljenih zbirkah. Omenjeno pa še zdaleč ni bil indikator njihove kvalitete. Med predstavnicami mlajše generacije sta se na odru denimo zvrstili Pavla Zabret, ki je svoje pesmi o jedkem dvomu v sedanjost in prihodnost interpretirala na dinamičen način, ki je njihovo zaskrbljeno iskrenost naredil otipljivo, ter naša radijska sodelavka Špela Setničar, ki je poleg intimnih in resnobnih del odrecitirala tudi naslednjo, z bolj hudomušnim značajem:

Moja mama, njena mama, moja stara mama … 

Spet druge pesmi so imele bolj eksplicitno angažirane vsebine, ki so jih avtorice prepletale tako z intimnim kot družbenim življenjem, to je zaradi njihovih različnih ozadij večer vsebinsko obogatilo z dobrodošlo mero intersekcionalnosti. Vse pesmi in odlomke proznih del pa je prevevala skupna senzibilnost, ki jo Vesna Liponik povezuje z deljeno izkušnjo avtoric.

Neka lezbična, ženska pozicija …

Odločitev za prostor, legendarni klub Monokel, v katerem smo v ponedeljek spremljale branja, ni arbitrarna. Kot pojasni sociologinja in pesnica Nataša Velikonja, je ta neločljivo povezan tako z družbenim kot kulturnim in umetniškim aspektom lezbične skupnosti v Sloveniji.

Ta scenski vidik je blaznega kulturnega pomena …

Naša sogovornica je za svoje literarno delo prejela že več odlik, leta 2016 denimo Župančičevo nagrado, leta 2018 pa mednarodno literarno nagrado Kons. Kot nam je povedala, je deklarativna lezbična literatura v našem prostoru prisotna od ustanovitve založbe ŠKUC lambda in zbirke Vizibilija, v kateri je v zadnjih tridesetih letih izšlo že več kot dvesto naslovov, njihova institucionalna prepoznavnost pa še vedno kaže regresivnost okolja, v katerega je vpeta.

Skoz se niha v tem nekem mainstreamu …

Poleg že omenjenih so se na Velikem lezbičnem branju med drugim predstavile tudi Nataša Sukič, Jedrt Maležič, Nejka Jevšek in Nina Dragičević, ki je poleg Vesne Liponik dogodek tudi povezovala. Za glasbene vložke sta poskrbeli glasbenici iz zasedbe Aloganca, ki sta nas v avtorskih melodijah strica jazza in znanih priredbah – med drugim te, ki jo poslušate v ozadju – zazibali v čarobno izkušnjo poezije, ki je trajala vse do polnoči.

___________________

Naslov je vzet iz pesmi, s katero se je Nataša Velikonja predstavila na literarnem večeru (pesem nove ekipe je bila objavljena v pesniški zbirki Nataša Velikonja, Ostani (Vizibilija, 2014))