Islamski naval na Sisak

Kulturna ali glasbena novica
21. 1. 2016 - 15.38

Cinecittá je rimski filmski studio, ki je bil na koncu tridesetih pod pokroviteljstvom Benita Mussolinija zgrajen z namenom produciranja fašistične propagande. Gostil je snemanja filmov, kot sta Gallonijev Scipio Africanus in Alessandrinijev Luciano Serra, pilota.

Studio ima zanimivo zgodovino. Med vojno so ga delno uničila zavezniška letala, po vojni pa je bil s strani istih zaveznikov in italijanske vlade preoblikovan v begunsko taborišče. Še leta 1949, ko je ameriški MGM s studiom sodeloval pri snemanju filmske uspešnice Quo Vadis, je bilo očitno, da je bil precejšen del štirinajst tisoč glave množice stranskih igralcev rekrutiran iz vrst tam še vedno živečih beguncev.

Kinoteka organizira Retrospektivo z naslovom Mladost v očeh Renata Castellanija - enega izmed danes precej neznanih režiserjev italijanskega neorealizma, gibanja, ki se je, kot v opisu dogodka pravi Anja Banko, tako ideološko kot produkcijsko distanciralo od fašistične filmske politike, katere glavna materialna zapuščina je prav Cinecittá.

Med 21.1 in 29.1 bodo v Kinoteki predvajali kompilacijo Castellanijevih filmov. Otvoril jo bo prvi del režiserjeve tako imenovane trilogije mladih ljubezni Pod rimskim soncem (Sotto il sole di Roma, 1948).

Zakaj je bilo zapuščino Renata Castellanija vredno odkriti, urednica filmskega programa Kinoteke, Varja Močnik.

Izjava

Kaj kljub tematski različnosti druži Castellanijeve filme, ki bodo predvajani v okviru Retrospektive, še enkrat Varja Močnik.

Izjava

Morda nas je druga svetovna vojna in usoda Cinecittá le nekaj naučila. Če bodo Evropo, kot nas strašijo predvsem tisti ljudje, ki ne dvomijo v svojo sociološko intuicijo in ekstremno dobro poznajo svojo zgodovinsko smotrnost, preplavili begunci, lahko z eno potezo rešimo dva problema. Svari se nas, da bo integracija ljudi, ki prihajajo iz baje z evropsko nekompatibilne kulture, izjemno težka. Iz istega naslova pogosto prihaja tudi bojazen, da Slovenci nismo več domoljubni.

Ponovimo gesto MGM-a, zopet odprimo Avala film, no, vsaj ustvarimo slovensko različico tega kolosalnega, a imanentno balkanskega studia, in posnemimo pravi narodno afirmativen film.

Dobra izbira bi morda bila filmska priredba bitke pri Sisku. Predlagam Mira Cerarja v vlogi Andreja Turjaškega - vrhovnega poveljnika Vojne krajine. Statiste lahko, tako kot MGM, rekrutiramo iz begunskih taborišč in jih uporabimo za panoramske scene, pri katerih kamera drsi čez nepregledne oddelke mogočne turške vojske.

Če po ne vem kakšnem naključju niste siti razmišljanja o dualnosti evropsko-neevropsko in belo-manjbelo, ste danes ob 19.30 vabljeni tudi v Cankarjev dom na premierno uprizoritev Verdijeve opere Otello v režiji Manfreda Schweigkoflerja.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.