Kaj se je/bo zgodilo 28. maja?
Od konca prejšnjega tedna je v galeriji P74 na ogled razstava nominirancev Nagrade skupine OHO. Nagrado za mlade vizualne umetnike in umetnice od leta 2005 podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. Zmagovalki oziroma zmagovalcu ponuja dvomesečno rezidenco v New Yorku in samostojno razstavo v galeriji P74. Letošnji nominiranci so Maja Bojanić, Lucija Rosc, Dominik Štibernik in Nežka Zamar. Strokovna žirija, ki jo sestavljajo Jože Barši, Dalibor Martinis in Martina Vovk, bo zmagovalko oziroma zmagovalca izjemoma razglasila na zadnji dan razstave, 28. maja, in ne na otvoritvi, kot smo bili vajeni sicer. Ustvarjeni suspenz bomo na radiu, če gre le vse po sreči, izkoristili za predstavitev in pogovor z vsemi štirimi nominiranci. Cikel začenjamo z umetnico Majo Bojanić.
Na razstavi Bojanić predstavlja video inštalacijo, imenovano Stanje: pravšnje (podatek pomanjkljiv) – muzejska osvoboditev. Kaj pravzaprav gledamo, nam opiše avtorica sama.
Z načinom postavitve Bojanić simulira muzejsko postavitev zgodovinskega artefakta. Delo in gledalce namreč situira kakšnih dvesto ali tristo let v prihodnost, od koder s pomočjo razstavljenega poskušamo razumeti, kaj se je prav tu, na tem ozemlju zgodilo maja 2024.
Bojanić pove še, da naj bi se ob približevanju roka prerokbe raziskovalna ekipa aprila 2024 podala na ekspedicijo iskanja kamna. Razstavljen video prikazuje rekonstrukcijo te ekspedicije, in sicer s posnetkom, ki nas v enem samem kadru, dolgem osemnajst minut, vodi po fiktivnem ozemlju video igrice Kingdom come: Deliverance. Vizualni posnetek spremlja pričevanje ene of raziskovalk.
Gledalkam je tako ponujenih nekaj koščkov sestavljanke, vse ostalo pa je zgolj špekulacija.
Seveda pa je v resnici naša vednost ravno obratna. Poznamo sistem, v katerem živi raziskovalka, ne poznamo pa sistema, v katerem naj bi po logiki umetniškega dela živeli mi. Znajdemo se torej v nekakšni dvojni nevednosti – sedanjost je v delu skrita pod krinko neznane, nejasne zgodovine, hkrati pa delo ne razkriva ničesar o prihodnosti oziroma fiktivni sedanjosti, ki naj bi nam bili samoumevni. Umetnica tako vseskozi ostaja zvesta logiki zgodbe, ki jo ustvarja. Avtoričin pristop pa razkriva tudi odrekanje špekuliranju o boljši prihodnosti in ta pogost umetniški vzgib zamenjuje z absurdno reinterpretacijo trenutnih pogojev. Več o tem pove Bojanić.
Skozi navidezno zgolj fantazijske elemente dela se torej preliva satirična analiza delovnih pogojev oziroma pripoved o avtoričinem odnosu do njih. Njeno stališče je moč prepoznati tako v osrednjih pripovednih motivih – na primer v ideji prerokbe – kot tudi v formalnih podrobnostih. Preroški kamen je na primer označen s šifro U+001B. Več o simboliki te kode pove Bojanić.
Tudi odločitev, da bo video posnet v virtualnem svetu video igrice, lahko razumemo kot poskus, da se enega od mnogih projektov in zahtev naredi nekoliko bolj zabavnega, razloži Bojanić.
Delo je torej prepleteno s premisleki o instituciji, njenih protokolih in delovnih pogojih. Vendar pa se umetnica nerada strogo opredeljuje kot kritična. Na vprašanje, ali je delo institucionalna kritika, nam namesto odločilnega odgovora ponudi še eno fikcijo.
Prej kot kritika torej umetničino stališče zaznamuje ravno uporaba fikcije. Bojanić apropriira bodisi protokole kulturnih institucij bodisi pripovedne metode raznih znanstvenih področij, s čimer ustvarja povsem prepričljive, izmišljene, a ob enem resnične stvarnosti. To je razvidno tudi v njenem večletnem projektu Institut for Mould Preservation – inštitutu, ki z namenom zaščititi kulturno dediščino skrbi za ohranjanje plesni v muzejih, galerijah in ostalih kulturnih institucijah. V sklopu projekta smo v galeriji DobraVaga lahko poslušali avdio vodnik po plesnivih tvorbah na stropu galerije in kasneje brali zgodbo o težavah preživetvenih strategij plesni v obliki znanstvenega članka.
V vseh omenjenih delih je ustvarjena fikcija odkrito absurdna. Ironično se tako ravno s fikcijo Bojanić približuje neki resnici o umetnosti. Čim bolj so njena dela absurdne izmišljotine, tem bolj se približujejo bizarnosti umetnosti in, kot pravi sama, neverjetnosti praktične realnosti kulturne politike.
Ker Bojanić prizna, da je glede možnosti pozitivnih sprememb predvsem pesimistična, ne bomo izgubljali besed s kakšnim osladnim, za lase privlečenim zaključkom. Kulturni obzornik na tem mestu raje zaključimo z zdravico, ki jo je Bojanić naključno slišala v video igri Kingdom come: Deliverance, in ki jo navaja v izjavi za razstavo.
»Danes nazdravljamo vsem Neuvrščenim_, Nemreženim_, Podplačanim_ in Izgorelim_. Dvigujemo svoje čaše vsem Poraženkam_, Spregledanim_ in vsem tistim, ki so Naveličane_ sistema, vendar še kar vztrajajo. Danes nazdravljamo vsem vrzelim v CV-jih, vsem Raziskovalkam_, ki se kljub svojim izjemnim sposobnostim in spretnostim ne bodo nikoli povzpele_ nad svoje gospodarje. Vsem Vajenkam umetnosti, ki ‘ne dajejo dovolj od sebe’. Skupaj vzdignimo čašo, četudi le v tej fiktivni srednjeveški preobleki. (Zase vem, da jo bom, ko bom ponovno zavrnjena_).«
Dodaj komentar
Komentiraj