Naslovna slika: Dušan Letnar

Vsak ima v domačem kraju najljubšo sprehajalno pot – tisto, ki se v desetletjih ni popolnoma nič spremenila. Za nekatere prebivalce Mekinj in širšega Kamnika je bila to nedvomno gozdna sprehajalna pot ob Kamniški Bistrici, ki, krasna hči planin, teče tudi mimo dotične vasi, Mekinje. Mularija je to sprehajalno pot ljubila, saj se je ponašala s svojo ravno pravšnjo mero skritosti, prijetnim vijuganjem med borovci in smrekami ter mirnim šumljanjem vode. Med drugim, priznamo, se je v miru in zaledju spilo marsikatero pivo, se ljubilo neštevno srce in celo pokadil kak hudičev zvitek.

A vendar krutost človeškega obstoja – the human condition, kot bi dejali anglosaksonski kolegi ‒ nekako narekuje, da je vse podvrženo spremembi. Občina Kamnik se je tako odločila, da bo sprehajalno pot nadgradila. Vpoklicali so evropske razpise za razvoj regij ter vso težko mašinerijo, ki je razkopala in nato izravnala tri metre širok pas po skoraj celotni dolžini sprehajalne poti, jo odrešila sence dreves in nasula z belim peskom. O tem, kaj je bila prednost poti prej, spregovori mlada Kamničanka, Alja.

Kamničanka 

Nova človeška sorta, mtkice z vozički, ki zdaj dominira na sprehajalni poti, se skupaj z novopečenimi profesionalnimi kolesarji srednjih let, navdihnjenimi z Rogličem, gotovo veseli napredka. A vendar, se nam je kljub vsemu pojavilo vprašanje, čemu je bil ta pesek v gozdu sploh potreben? In pa – kako to, da se pot, financirana iz javnih sredstev, konča v privatnem glamping resortu Ekoresort? Odgovarja Alenka Babnik iz občine Kamnik, ki je budno spremljala in sovodila projekt.

Izjava Občine Kamnik

Širjenje gozdne poti je potemtakem zgolj sledenje začrtanemu planu napredka. Doseganje tega cilja pa se smatra za znak, da kot občina in družba napredujemo, čeprav tovrstnih napredkov, kot je videti, kritično ne presoja nihče. Thoreau je glede sodobnih izboljšav leta 1854 zapisal:

»O [sodobnih izboljšavah] obstajajo iluzije, ne prinašajo pa vselej jasnega napredka. […] Naši izumi so po navadi čedne igračke, ki nam preusmerijo pozornost z resnih stvari. Nič drugega niso, kakor izboljšana sredstva za neizboljšan namen, za cilj, ki ga je že tako prelahko doseči […]. Mudi se nam zgraditi magnetni telegraf od Maina do Teksasa; toda Maine in Teksas si morda nimata nič pomembnega sporočiti. […] Kakor da bi bil glavni cilj govoriti hitro, ne pa razsodno.«

Človek podoben občutek, da se pri tovrstnih projektih dela za hiter napredek brez globljega razmisleka, dobi ob sprehodu po tej izboljšani poti, ki pa še zdaleč ni edina izboljšana pot v regiji. Trend v vseh občinah, ki si to lahko privoščijo, pač je gentrifikacija narave. Moderno je, da se vedno več poti ureja, da so lažje dostopne, lažje prehodne, in naravo okrog njih prireja, da je za obiskovalce čim manj moteča. Ob poteh pa gre po možnosti postaviti še kak objekt, v katerem lahko mimoidoči zapravijo svoj denar. To hodi v navzkriž z osnovo dejanja umika v naravo, kajti – zakaj bi se človek umaknil v naravo, če se v njej počuti kot doma? Umik od česa je to, če narava sama postane podaljšek mesta – njegov urejen in očiščen zadek? Potemtakem – zakaj vlagati visoke vsote denarja v neke izboljšave, ki zares ne izboljšajo namena specifičnega kraja, ki ga želijo nadgraditi? Poleg tega pa s tovrstnimi posegi občine še dodatno krčijo kraje, kjer se mladi lahko zbirajo v lastnem režimu. Matr, pa sej lah skadimo kak joint v miru, ne da nas obsojajo mtkice in zvečer mimo hodijo policaji?

Glede na razlago občine, ki je bila – ne glede na nezadovoljstvo nekaterih – povsem racionalna, bi to težnjo težko pripisali kakemu posebno slabemu namenu. Potke naše mladosti niso uničili, ker bi jo želeli uničiti, temveč predvsem zato, ker se jim tovrstni poseg zdi pač izboljšanje. Ker je pomembno le, da je nek napredek, ki so ga v tem primeru omogočila Evropska sredstva za regionalni razvoj. In ravno to je točka, na kateri se mora prebivalec provinc obrniti k Thoreauju! Gre za napredek, ki za svojo ceno podre razloge, zakaj smo se umikali v ta gozdiček ob Bistrici.

Kolesarji so se pred to kolesarsko potjo, že odkar je prvo kolo prišlo v vas na orbiti Kamnika, uspešno peljali v mesto, v šolo in službe po cesti, nekaj sto metrov nad Bistrico … No, z nekaj izjemami. Cesta je bila na nekaj točkah resda nepregledna in celo nevarna, če človek ni taktično ubral poti med vasicami, in je potemtakem nova kolesarska povezava na mestu. A vendar se je v odločitvi – pri kateri se občina sklicuje na pravno neobvezujoč dokument iz leta 1999 – pokazalo, da bomo kot družba raje razkopali tisto malega, kar je še ostalo od relativno neobdelane narave, kot posegli v prostor za avtomobile. V nekem aktu kolektivne shizofrenije, v katerem se kot skupnosti po dogovoru pretvarjamo, da nas avtomobili ne bodo uničili. Poleg tega pa bi se tudi v primeru, da vztrajamo v predelavi že obstoječe poti, lahko gotovo domislili česa manj invazivnega, kot je zravnanje pasu s širino treh metrov. Manj invaziven poseg bi, navsezadnje, najverjetneje terjal tudi manj denarja. Morda bi takšna sredstva, namenjena za regionalno mobilnost, bila koristnejša, če bi jih nekaj porabili tudi za avtobusne povezave Kamnika z njegovimi sateliti. Zadnji avtobus v Gojzd, vasico nad Veliko Planino, denimo iz mesta odpelje malo pred deveto. Mulci iz Gojzda se tako težko zares družijo s kamniškimi vrstniki, da o odhodu v Ljubljano sploh ne govorimo. Tudi sicer bi vlaganje v javni prevoz, namesto stremenje k ohranjanju in razširjanje obstoječih prostorov za avtomobile, glede na dano podnebno situacijo, bilo bolj smotrno.

Čeprav je Občina Kamnik gotovo ravnala po svoji najboljši vesti, se zdi, da je regulacija gozdne poti, ki nas je, nekdanje lokalne najstniške zabušante, nostalgično pretresla, bolj simptom splošnega ravnanja pri ustvarjanju regijske kohezivnosti. Veliki in opaznejši projekti se zdijo bolj priljubljeni od bolj usmerjenega identificiranja mikro problemov, ki pa je manj opazno in, najverjetneje, na županskih volitvah ne prinese kaj veliko glasov. Ustvarjajo se izboljšave, da se izboljšujejo stvari, pogosto pa se na videz ne presodi, če bi lahko stvari izboljšali bolje. Pri teh izboljšavah, ki to zares niso, pa še najpogosteje nepopravljivo trpi narava, pa to morda v številnih primerih sploh ne bi bilo potrebno.

Nostalgija

Zagrenjen se je sprehajal Lenart.