Koliko stane navdih?
V današnjih Kulturnih novicah se lotevamo razstavnin in produkcijskih sredstev, na katera lahko računajo vizualni umetniki v slovenskih galerijah. Zaradi neurejenosti področja in pogosto majhnih plačil za razstave je pred skoraj desetletjem nastal neformalni sindikat samozaposlenih v kulturi Odprta zbornica za sodobno umetnost, ki je skušal oblikovati priporočila in smernice. Tedaj je kot aktivna članica sodelovala tudi Marija Mojca Pungerčar, trenutna urednica Novičnika za samozaposlene v kulturi, ki opiše problematiko razstavnin.
O sedanjem stanju smo govorili s slikarjem in ilustratorjem Adrijanom Praznikom, ki zaznava opazno ločnico med nevladnimi organizacijami in javnimi zavodi, ki se redkeje ukvarjajo s produkcijo umetniških del. Nevladne organizacije posledično umetnikom pogosteje izplačujejo tudi produkcijska sredstva. Praznik opaža tudi razlike v višini honorarjev – za javne zavode ugotavlja, da od umetnikov pogosto pričakujejo hvaležnost že za priložnost razstavljanja.
V luči finančnih razmerij med javnimi in nevladnimi institucijami so omenjene razlike še zanimivejše, kajti čeprav nevladne organizacije po Praznikovih izkušnjah namenijo več finančnih sredstev produkciji in avtorskim honorarjem, so, ko pride do državnega financiranja, zapostavljene. Več o tem Jurij Krpan, umetniški vodja galerije Kapelica.
Krpan izpostavi tudi, da je bilo v ponedeljek na srečanju Nacionalnega sveta za kulturo ponovno izdano priporočilo, naj bo zviševanje sredstev za kulturo v javnih zavodih in nevladnem sektorju proporcionalno. Pred kratkim so se sredstva namreč znova zvišala le za javne zavode. Krpan pravi, da bi večja enakopravnost na tem področju omogočila tudi, da cilj ustvarjalcev ne bi bil več iz prekarnih razmer nevladne scene priti v javni zavod in tam ostati. S tem bi bilo umetnikom omogočeno prehajanje med javnim in nevladnim sektorjem, ne da bi pri tem tvegali svojo socialno varnost, kakor se dogaja v trenutnih razmerah.
Da na področju financiranja primanjkuje transparentnosti, ugotavlja vizualna umetnica Lara Reichmann. Informacije se namreč trenutno tudi med umetniki prenašajo le z govoricami. Tako komentira eno od informacij iz druge roke.
Višino tega zneska z lastno izkušnjo potrjuje Adrijan Praznik, ki jo sicer komentira kot primerno.
Natančneje smo o razstavninah in financiranju programa povprašali Moderno galerijo, vendar po nekaj preusmeritvah od nerazpoložljivih sogovorcev k tistim, ki za tovrstne izjave nimajo pooblastil, do zaključka redakcije nismo dobili niti pisnega odgovora. Neuradno smo izvedeli le, da se držijo priporočil ministrstva in da je tako že 30 let. Pri tem so se sklicevali na to, da razstavnina pri skupinskih razstavah ni nujna ter da v nekaterih primerih razstave, če bi izplačali razstavnine, ne bi bilo. Do dodatnih pojasnil Moderne galerije, zakaj je tako, se nismo mogli dokopati, zato ostaja nejasno, kako bi razstavnine lahko ne bile načrtovane v finančnem programu. Alenka Gregorič, umetniška vodja Cukrarne, nam glede tega pove, da so finančna sredstva znana vnaprej in da postavljajo meje njihovim ambicijam.
Nasprotno od javnih zavodov finančna sredstva umetnikov pogosto niso znana vnaprej, to pa zanje predstavlja določeno tveganje. Veliko umetniškega dela tako ostane neplačanega, pove Praznik.
Ministrstvo za kulturo v vsakoletnem javnem razpisu za izbor kulturnih projektov na področju vizualnih umetnosti sicer določi priporočeno višino razstavnin oziroma avtorskih honorarjev projektov, ki jih sofinancira. Pojasni Alenka Gregorič.
Umetniki plačilo za razstavo in produkcijo del posledično pogosto prejmejo kot en sam znesek. Naša sogovornica Lara Reichmann nam je povedala, da še ni sodelovala pri razstavi, pri kateri bi bilo to dvoje ločeno, in pojasnila, kakšne so lahko posledice tovrstnega načina financiranja.
To kot problematično označi tudi Alenka Gregorič, ki nam razloži, kako so plačila umetnikov uredili v galeriji Cukrarna.
Interni cenik Cukrarne tako za skupinske razstave z več kot petnajstimi avtorji predvideva 600 evrov honorarja na osebo, pri razstavah petih do petnajstih avtorjev 1500 evrov na osebo, za skupinske razstave manj kot petih avtorjev 3500 evrov na osebo in za samostojne razstave 7000 evrov. V te številke niso všteta produkcijska sredstva.
Večina naših sogovorcev je izpostavila razširjenost miselnosti, ki umetniško ustvarjanje razume kot poslanstvo, pri katerem finance preprosto niso dejavnik. S pregovornimi resnicami in problematičnimi ideali nas v refleksijo položaja umetnikov popelje Lara Reichmann.
Izplačevanje honorarjev umetnikom torej ostaja bolj kot ne stvar navdiha posamezne institucije, od navdiha pa bodo, kot kaže, še nekaj časa morali živeti tudi umetniki.
Kulturne novice je pripravila vajenka Tjaša.
Foto: Andrej Peunik
Dodaj komentar
Komentiraj