V današnjih kulturnih novicah poročamo o 25. nujni seji odbora za kulturo z 9. oktobra, na kateri so obravnavali  predlog Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 oziroma o protikoronskem paketu 5, pri čemer so se najbolj osredotočili na člen, ki razveljavlja zakon o enotni ceni knjige, ZECK. Na glasovanju so z devetimi glasovi potrdili, da se alineja, ki ukinja enotno ceno knjige, ohrani.

Tekom razprave so se pojavili pomisleki, kako razveljavitev ZECK vpliva na omilitev in odpravo posledic koronavirusa. Vlasta Vičič iz Javne agencije za knjigo poudarja, da sistemske ureditve cene knjig ni mogoče sprejeti na tak način. Slišati je bilo tudi očitke, da je člen v protikoronski paket podtaknjen brez evalvacije in analize učinkov zakona, kar sekretarka Ministrstva za kulturo Ignacija Fridl Jarc zanika.

ZECK je bil sprejet 30. januarja 2014, o čemer smo na Radiu Študent poročali v kulturnih novicah v začetku februarja 2014. Njegov namen je bil predvsem zaščititi knjigarne in ohraniti oziroma povečati vrednost knjige ter preprečiti pojav monopolov. Kot poročajo številni prisotni na seji odbora za kulturo, v vsem tem času ni bila opravljena resna evalvacija zakona. Kot poroča Ignacija Fridl Jarc, na podlagi edinih podatkov, ki jih imamo na voljo in so bili pridobljeni leta 2015, zakon ni imel pozitivnega vpliva na prodajo. Fridl Jarc temu dodaja, da je po analizi PIS iz 2018 zaznati upad bralne pismenosti, kar pripisuje tudi upadu prodaje knjig. Kako prodaja knjig vpliva na bralno pismenost, ni bilo pojasnjeno. Miha Kovač na podlagi raziskave Knjiga in bralci dodaja, da se povprečne cene knjig zaradi zakona niso povečale.

Sekretarka ministrstva za kulturo omenja, da je apel za ukinitev prišel s strani založnikov, medtem ko Zdravko Kafol iz Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev navaja, da večina, 95 % založnikov podpira zakon. Podporo zakona lahko zasledimo tudi na zasebnih ali javnih spletnih profilih založb, ki so pogosto zastopane v našem programu. Tako odgovorna urednica založbe *cf. Amelia Kraigher pravi, da je bil zakon dobrodošel in koristen, da ščiti knjige, ki so v javnem interesu, in da tudi osvešča bralce in kupce o pomenu in vrednosti knjig. Dodaja, da v deregulaciji knjižnega trga, ki jo bo prinesla odprava zakona, ne vidi nič dobrega.

Pogosta argumentacija s strani zagovornikov razveljavitve zakona je vzdrževanje konkurence na prostem trgu. Mojca Škrinjar iz SDS dodaja, da zakon povečuje regulacijo, birokracijo in okostenelost trga, na nasprotnem polu pa številni problematizirajo monopolizacijo velikih akterjev na založniškem trgu in zagovarjajo knjigo kot pomembno vrednoto in ne naključen produkt na prostem trgu. Dominik Mrvar iz Založbe Učila pravi, da zakon koristi samo nekaterim in ne upošteva kupcev, ki si knjige težko privoščijo. Sam pa tu ne upošteva cene produkcije kvalitetne izdaje knjige in ljudi, ki pri tem sodelujejo - piske, prevajalke, urednice - ki so pogosto v prekarni situaciji in že tako malo plačane za svoje delo.

Tekom razprave je bilo z obeh strani slišati, kako pomembna vrednota je slovenska knjiga kot nosilka kulturne in celotne narodne identitete. Miha Kovač izpostavlja, da gre pri ureditvi knjižnega trga za izrazito politično odločitev. Podobne zakone imajo tudi drugod po Evropi, posledice ukinitve pa so očitno slabe, kot na primeru Velike Britanije pokaže Kovač: cene knjig so se drastično povečale, povečali so se knjigotrški rabati, knjižna ponudba je postala bolj monokulturna, poslabšal se je položaj malih založnikov. Podoben scenarij predvideva za Slovenijo, predvsem zmanjšanje pluralnosti ponudbe.

Prihodnost slovenske knjige je precej negotova. Kot pove Aljaž Kovačič iz LMŠ, bi v normalni državi Ministrstvo za kulturo poskrbelo za svoj resor, ne obratno. Odprava tega zakona ne bo pripomogla k dvigu bralne kulture, pravi Violeta Tomič iz stranke Levica, Kovač pa dodaja, da ga bo nemogoče ali zelo težko nazaj vzpostaviti, ko kriza mine.