Predsednik republike je v torek podelil zlati red za zasluge akademiku Janku Kosu. Odlikovanje so utemeljili z domnevo, da naj bi Kos: “s svojim znanstvenoraziskovalnim delom in željo po jasnem kategoriziranju (...) orisal duh časa, v katerem živimo, ter opredelil tokove in smeri, ki so oblikovali slovensko kulturo od postsocializma do postmodernizma.” Za vzorec misli malega moža prisluhnimo nekaj besedam, ki jih je zapisal v petdeseti številki revije Literatura leta 1995:

“Ni izključeno, da bodo takšne ideologije,” piše Kos in misli vsakršno odklonsko ‒ levo ali desno ‒ misel, “odigrale vidnejšo vlogo v tistih književnih delih, ki bi hotela biti radikalna negacija srednjeslojne mentalitete, življenjskega sloga in eksistiranja. Vendar ni verjetno, da bi lahko postale osrednja ideološka silnica v duhovni sestavi književnosti, kakršna bo obstala okoli leta 2000 in po tem letu. Najplodovitejša zanjo se zdi še zmeraj sredinska ideološka izbira, ki bo do srednjih slojev ohranjala kritično distanco, prav s tem pa dvigala moralne, socialne in kulturne standarde te družbe, jo kultivirala in ji dajala oporo v obdobju velike nestabilnosti, ki nad te sloje prihaja z gospodarskimi, ekološkimi in planetarnimi spremembami prihodnjega stoletja.”

Misel iz eseja Slovenska književnost včeraj, danes, jutri navaja v svojem eseju v 334. številki Literature iz maja letos Nataša Velikonja, ki meni, da “precej povedno upodablja zadušno nepremičnost” osrednjega literarnega toka, in dodaja, da je Kosova “sredinska ideološka izbira” jasen literarni program. Nadaljuje, da je ravno feministična, gejevska in lezbična literatura in literarne misli ‒ torej tiste, ki jih ima Kos neutemeljeno za “anarhistične”, odklonske in obrobne, pred katerimi nas varuje “srednji tok” ‒  tako s svojimi temami kot z doprinosi k vprašanju stila in naracije “poživile v neme abstrakcije zazankano literarno telo. Le da to kljub njihovim intervencijam ni oživelo.” Kos je torej kot pravi ideolog res “opredelil tokove in smeri” slovenske književnosti, ocene, ali je bilo to zanjo res tako dobro, pa se razhajajo.

Danes bo ob pol šesti uri v ljubljanskem Mestnem muzeju ob razstavi “Ikone ‒ zakladi ruskih muzejev” v organizaciji revije Šum na temo Tehnike poboženja predaval Miroslav Griško. Griško, filozof, ki se ukvarja z vprašanji fizične in metafizične eshatologije ter s filozofijo vojne, si bo v predavanju zastavil vprašanje, kakšno vlogo ima ikona v koncu sveta, če si ga zamislimo kot okultno vojno. Vojskujoči se strani v tej spekulativni vojni med, kot je zapisano v napovedi dogodka, “rivalskimi strategijami ustvarjanja nadčloveka” oziroma poboženja predstavi Griško:

izjava