Kot počnejo stvari v tujini
Včeraj je bil osmi februar, Prešernov dan, in kot vsako leto na ta veliki dan kulture je bilo mogoče slišati imperativ, naj se v deželi pesnikov spomnimo in zavedamo pomembnosti kulture tudi druge dni v letu. Zato smo današnji Kulturni obzornik otvorili z zanosnim recitalom sedme kitice Zdravljice, ki smo jo v izvedbi Toneta Kuntnerja slišale na državni proslavi večer prej. Naj slovenska kultura leti visoko in smelo tudi vse ostale dni v letu!
A za trenutek se še pomudimo pri državni proslavi na predvečer Prešernovega dneva. Tako kot vsako leto je bila tudi letošnja proslava, z izjemo mesarskega klanja ob šibečih se mizah pogostitve, a pustimo ta neuradni del, zelo kulturna. Podobno kot leto poprej je tudi letošnji nagovor predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, dr. Jožef Muhović posvetil žarku visoke kulture. Le da je tokrat to ubesedil malenkost drugače in se osredotočil na umetnice in umetnike, ki kot svetilke ta žarek radiirajo in razsvetljujejo bistva stvari.
Tokratna svetila, ki jih je komisija Prešernovega sklada prepoznala kot izredno zaslužna za razsvetljevanje slovenske krajne, so pesnica Miljana Cunta, dramska igralka Jana Zupančič, mezzosopranistka Nuška Drašček, stripar Ciril Horjak, scenaristka in režiserka Sara Kern ter grafični oblikovalec Tomato Košir. Prešernovi nagradi za življenjsko delo pa sta letos prejela pesnica in prevajalka Erika Vouk ter baletni plesalec, režiser, publicist in pedagog Henrik Neubauer.
V svojem govoru pa je Muhović, morda kot nekakšno protiutež ogljičnemu odtisu svetilk, ki svetijo tudi pri belem dnevu, razvil koncept srčnega odtisa.
Takšno teoretično razvijanje metafor in poetičnih analogij, ki so na koncu uspešne ali pa tudi ne, zahteva svoj čas in prostor. Po mnenju lanskoletne Prešernove nagrajenke za življenjsko delo, Eme Kugler, je tokrat Muhović zahteval preveč.
Ne strinja pa se nekdanji minister za kulturo, Vasko Simoniti.
France Prešeren tako tudi 175 let po svoji smrti s protokoli in slovesnostmi, kot je to počel s svojo poezijo, dokazuje, da lahko Slovenci delamo stvari, tako kot jih delajo tudi v tujini. Protokolarna mimikrija, pa četudi na mednarodnem nivoju, ostaja prazna, kot strne svoje misli Kugler.
Razsvetljevalnemu govoru navkljub je, kot je omenila Kugler, tako kot drugje po Ljubljani tudi v Cankarjevemu domu namreč zmanjkalo elektrike. Božji znak? Naključje? Sabotaža? Kdo bi vedel. Vsekakor pa je ravno izpad elektrike poskrbel za nekaj razburljivosti, če tega že ni bilo najti v protokolu proslave.
Nagrajenkam in nagrajencem iskreno čestita Martin.
Fotografija: Novinarji Radia Študent
Dodaj komentar
Komentiraj