Mehak zvok upora
Drage poslušalke in poslušalci, pozdravljeni v Kulturnem obzorniku. V začetku meseca so v Kinodvoru premierno predvajali dokumentarni film Izginjanje režiserke Andrine Mračnikar. Film, ki je nastal v avstrijsko-slovenski koprodukciji, skozi preplet osebnih zgodb in zgodovinskih dogodkov pripoveduje o zatiranju slovenskega jezika in slovenske identitete na avstrijskem Koroškem.
V film nas uvede arhivski posnetek napada na krajevne table iz leta 1972, ki prikazuje, kako nemški nacionalisti nasilno odstranjujejo in uničujejo dvojezične table. To pa je le eden od večjih in bolj politično odmevnih primerov sicer vseprisotnega nasilja nad slovensko govorečo manjšino.
Mračnikar je povabilo za režijo dokumentarca prejela od avstrijskega zgodovinarja Oliverja Rathkolba. Ta ji je predlagal, naj posname kratek film o zgodovini vasi Hodiše, pri čemer domnevno ni vedel, da so Hodiše njen domači kraj. Ko se je vprašala, kaj se ji zdi v zgodovini Hodiš najbolj zanimivo in vredno filmske upodobitve, je pomislila na postopno izginjanje slovenskega jezika iz tega kraja v zadnjih stotih letih. A ker so Hodiše od avstrijske jezikovne politike eden najbolj prizadetih krajev in tam vlada splošno vzdušje resignacije ter malodušnosti, se je naposled odločila vključiti še druge kraje na avstrijskem Koroškem.
Film skozi pripovedi številnih koroških Slovencev – med njimi je tudi mnogo sorodnikov režiserke – vzpostavlja dvojnost bližine in odsotnosti. Starejši sogovorci pripovedujejo zgodbe o daljnem času, ko je bilo na Koroškem še mogoče govoriti slovensko. Mlajši se po drugi strani sprašujejo, kako bi bilo, če bi bilo mogoče tudi danes na Koroškem govoriti slovensko. A tudi starejši se sprašujejo, kako bi bilo, če bi lahko svoje najbolj intimne spomine ubesedili v svojem maternem jeziku, če bi jih lahko brez ovir predali mlajši generaciji. Nezadržna želja po bližini daljnega, pa tudi po bližini bližnjih, se v njihovih glasovih prepleta z mehkim sprejemanjem situacije.
Težave za koroške Slovence so se začele s Koroškim plebiscitom, ki je po 1. svetovni vojni določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev – kasneje, Jugoslavijo – in Avstrijo. V obdobju pred plebiscitom je avstrijska propaganda uporabljala slovenski jezik in zagotavljala, da bo slovenščina v republiki Avstriji po plebiscitu uživala enakopraven status z nemščino.
Številnim pravno zavezujočim obljubam navkljub se je kmalu po priključitvi slovensko govorečih območij k Avstriji, za kar je glasovalo približno šestdeset odstotkov prebivalcev, začela sistematična diskriminacija Slovencev. Tisti, ki niso bili pripravljeni prevzeti nemškega jezika, niso mogli dobiti službe, zato so se bili primorani odseliti. Tistim, ki so ostali, pa ni bila odvzeta le pravica do rabe slovenščine v javnih ustanovah, ampak tudi svoboda rabe slovenščine v vsakdanjem življenju.
Eno od najhujših obdobij za Slovence, živeče na avstrijskem Koroškem, je bilo obdobje nemškega nacionalsocializma, ko so morale mnoge slovenske družine oditi v nemška delovna taborišča. V filmu slišimo pripoved režiserkine tete, ki je morala pri bore sedmih letih stražiti in paziti, da gestapovci ne bi odkrili njenega brata, ki je dezertiral iz nemške v jugoslovansko vojsko, a se je bil zaradi poškodb na fronti primoran vrniti domov. »Še vedno mi je neprijetno v večjih družbah, še vedno mi je neprijetno, ko kdo potrka na vrata,« pove zdaj skoraj osemdesetletna gospa. V filmu je prikazano tudi, kako so nacionalsocialisti za politične namene izbrisa slovenske narodne identitete mobilizirali mit o vindišarjih.
Čeprav je v obdobju po devetdesetih letih prejšnjega stoletja zavest o zatiranju slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem narasla, pa pravno zavezujoče obljube iz leta 1920 še danes ostajajo neizpolnjene. Dvojezičnih tabel še vedno ni, prav tako ne uradov in drugih ustanov, v katerih bi bilo možno uporabljati slovenski jezik. Slovenski otroci se učijo slovensko samo, če njihovi starši izberejo dvojezično izobraževanje, vendar se jih v povprečju le polovica odloči za ta korak.
Dosledna uvedba dvojezičnega izobraževanja na avstrijskem Koroškem je eden od glavnih predpogojev za vzpostavitev dvojezične norme in ohranitev slovenskega jezika ter kulture. Da bi bolje razumeli to problematiko, smo se obrnili na Sabino Zorčič, raziskovalko z Inštituta za narodnostna vprašanja, ki že več let raziskuje implementacijo dvojezičnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Zorčič nam je povedala, da po odhodu iz ljudske šole, ki jo zapustijo pri devetih oziroma desetih letih, otroci nimajo veliko priložnosti za rabo slovenščine v različnih vsakdanjih kontekstih.
Čeprav na Koroškem obstaja nekaj dvojezičnih gimnazij, pa nanje ni veliko vpisa. Kar je deloma posledica dejstva, da večina učencev že pred vpisom v gimnazijo slovenščino preneha uporabljati tudi v domačih okoljih.
Situacija na Koroškem je po stoletju neupoštevanja določb plebiscita postala situacija glasov, vpijočih v puščavi. Ne toliko zato, ker nihče ne bi razumel njihove vsebine, ampak predvsem zato, ker se dotikajo mnogim tako tujega izkustva, nezmožnosti rabe maternega jezika v domačem okolju. Tematika filma nam je obenem tako blizu in tako oddaljena. Čeprav vemo, da brez znanja jezika ne moremo nič početi, si težko predstavljamo, kako bi bilo, če nas v naši bližnji okolici ne bi nihče razumel. Težko si predstavljamo, kako bi bilo, če bi rabi našega maternega jezika pretilo nasilje.
Dejanja simbolnega upora so bila na Koroškem vedno prisotna, a tudi simbolni upor pogosto le izzveni. Dandanes se zdi, da je sistemskih težav na različnih področjih družbenega življenja toliko, da lahko vsaki od njih namenimo le malo časa in pozornosti. Kar nas v filmu pristno pretrese, kar našo pozornost zadrži na pričujoči problematiki, je predvsem človeški glas, njegov ton in njegova frekvenca. Ker je slovenščina, ki jo govorijo koroški Slovenci, drugačna slovenščina, pa tudi ker so glasovi ljudi, katerih zgodbe spremljamo v filmu, navdani s toliko nenavadnimi izkušnjami, njihov zvok odzvanja globoko v kotanjah naših duš.
Glas zareže v linearnost zgodovinskega poteka. Režiserka nam je povedala, da je bila ena od njenih glavnih težav pri snemanju filma potencialna »didaktičnost« – težava vsakega filmskega projekta, ki si prizadeva objektivno predstaviti tako dolgo zgodovinsko obdobje, hkrati pa ohraniti pripovedno gibkost. Čeprav je didaktičnost v filmu do določene mere prisotna, saj nas želi film tudi ozavestiti, pa so zgodovinski podatki vselej poglobljeni z osebnimi doživljanji.
V filmu vsake toliko časa kakšno podobo, kakšen portret, prekine trenutek čiste teme. Na podoben način si lahko predstavljamo, kako jezikovni sistem neke manjšinske skupnosti hipno, a vztrajno, razjeda čista pozaba. Pozaba ne le zvokov in besed in stavčnih struktur, ampak tudi in predvsem spominov. Tisti, ki živimo na območjih, kjer nam ni prepovedano uporabljati maternega jezika, morda nimamo potrebne izkustvene podlage, da bi lahko opazili, kako intimno povezani smo z jezikom, ki ga govorimo.
»Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti?«, se v filmu sprašuje režiserka. Zorčič pa doda, da jo raziskovanje socialnih dimenzij rabe jezika vedno znova pretrese, ker vidi, kako močno je jezik povezan z globljimi psihološkimi plastmi posameznika.
Izginjanje v svoji srčiki ni aktivističen film, ampak film, ki nas poskuša odpreti razmisleku o tem, kaj vse izgubimo, ko izgubimo jezik. V enem od začetnih prizorov gledamo nagrobnike, na katerih so priimki starejših generacij zapisani v slovenski, priimki mlajših generacij pa v nemški obliki. Ti nagrobniki niso le srhljiv opomin na odsotnost ljudi, ki so nekoč obstajali. Tudi niso zgolj opomin na dolgotrajno in sistematično simbolno razdvajanje družin koroških Slovencev. Najbolj očitno kažejo na srhljivo odsotnost zvokov, črkovnih zaporedij in stavčnih struktur – na bolečo odsotnost prvin, ki človeka delajo to, kar je.
Ob koncu, ko v dvorano posijejo luči in ko prisotnost s spomini nasičenih podob izzveni, smo zopet povabljeni v svoj vsakdanji svet – v svet, ki se nam zdi samoumeven, ker ga lahko skozi jezik delimo z drugimi ljudmi.
Dodaj komentar
Komentiraj