Muze, muzeji in leteči mozaiki

Kulturna ali glasbena novica
19. 5. 2021 - 15.10

Včerajšnji mednarodni muzejski dan smo počastili z obiskom Slovenskega etnografskega muzeja, ki svojim obiskovalcem ponuja priložnost, da se z umetniškimi izdelki odzovejo na njihovo stalno, že deset let trajajočo razstavo Jaz, mi in drugi: Podobe mojega sveta. Slednja se vije skozi sedem ohlapno povezanih stalnih »razstavnih poglavij«, nato pa se v desnem krilu muzeja podaljša v »zasebni prostor«, ki nas naposled popelje nazaj na izhodiščno točko razstave. »Zasebni prostor«, sklenjen z javnim prostorom, tako po eni strani tematizira prepustnost oziroma neprepustnost ločnice med »domom« in »svetom« ter »mojim« in »skupnim«, po drugi strani pa učinkuje kot nekakšna mikropokrajina ali monada, skozi katero se zrcali celota življenjskega sveta. Več o zasnovi stalne razstave nam pove Sonja Kogej Rus, vodja oddelka za muzejsko pedagogiko in andragogiko v Slovenskem etnografskem muzeju.

izjava

Razstava Jaz, mi in drugi ima tako poleg umetniške tudi izobraževalno in pedagoško funkcijo, ki je v muzejski dejavnosti ne gre zanemariti. Mozaičnost stalne razstave, na katero opomni Kogej Rus, pa je v lepem sozvočju s trenutno zasebno razstavo Moj jezik je jezik mozaika mozaicista Aljaža Vidrajza, ki je razstavne prostore SEM za tri mesece naselil s svojimi mozaiki iz zbirk Nove oblike življenja in Ptiči v letu.

Ko vstopimo v zasebni prostor, v katerem odzvanja igriva klavirska glasba, najprej zagledamo napis, ki nas vabi v ustvarjalčevo zavetje. »Stopite bližje. Poglobite se v posamezne izseke in raziščite njihove gradnike. Med teserami boste našli ostanke strjenega katrana, od morja sprane koščke stekla, keramiko, prodnike, različne vrste marmorja, mozaično steklo.« Povabilo z veseljem sprejmemo in zakorakamo med 200 visečih minimozaikov, ki se pritrjeni na vrvice zibajo po prostoru. Ko se zavemo, da ti minimozaiki predstavljajo ptice v letu, se nam v njihovem ozadju izriše imaginarna pokrajina, ki jo v razstavnem prostoru vzpostavlja močna, sončni podobna svetloba. Vidrajzova mozaična umetnost, kot jo opiše sam, je »hibrid med fragmenti, ki jih je izdelala človeška roka, in tistimi, ki jih je izdelala narava«. Več o naravi in navdihu, ki ga črpa iz nje, nam pove Vidrajz.

izjava

S tem ko tematizira meje med javnim in zasebnim prostorom ter med kulturo in naravo, Vidrajzova razstava na nek način ponovi gesto stalne razstave Slovenskega etnografskega muzeja. Vendar pa to gesto ponovi na mikroravni – trde kvadrataste oblike, ki nam nudijo varnost in zavetje, pridejo do izraza šele, ko jih obogatijo nepredvidljivo vijoči se koščki zunanjosti, ki obliki podeljujejo gibkost in življenje. Besedi muzej in mozaik izhajata iz istega korena, in sicer iz imena grških boginj umetnosti, Muz, ta koren pa najdemo v latinskih besedah za »muzam posvečen kraj, višjo šolo za poučevanje pesništva, glasbe in umetnosti«, pa tudi za »umetnino, mozaik«. Ta etimološka sorodnost nas opomni na podobnost funkcije muzeja in mozaika. Če se muzeji ukvarjajo z zbiranjem umetniških izdelkov, da bi jih ohranili in s tem človeštvu nudili oporo pri umestitvi v prostor in čas, pa mozaicisti zbirajo delčke iz naravnega in kulturnega sveta, da bi jih združili in s tem ohranili spomin na njuno prepletenost. Sodobna mozaična tehnika temelji na zbiru vseh preteklih tehnik, njena razločevalna lastnost pa je tridimenzionalnost. Več o tem nam pove Vidrajz.

izjava

Kot nam še pove Vidrajz, je sodobna mozaična umetnost slovenskemu kulturnemu in likovnemu prostoru dokaj tuja. Tudi sam se je najprej odločil za študij arhitekture, potem pa ugotovil, »da je tip človeka, ki mora res ustvarjati z rokami, medtem ko ga načrtovanje ne navdušuje preveč«. Zato se je povsem brez znanja italijanščine odpravil v Italijo, kjer so ga sprejeli v eno izmed najbolj cenjenih šol za mozaiciste. Ker v Sloveniji ne dobi veliko priložnosti za razstavljanje, Vidrajz večji del svojega časa nameni poučevanju drugih in s tem širjenju mozaicistične kulture v Sloveniji. Ta »večji del svojega časa« pa zanj pomeni nekaj drugega kot za večino ljudi, saj lahko izdelava enega mozaika traja tudi do 800 ur. Pravi, da ga to ne moti, ker je mozaik kot jezik – da bi bil smiseln, se mu moraš posvetiti. Prav tako ga ne moti, da v Sloveniji mozaična umetnost ni preveč prepoznavna, saj se nikoli ne naveliča širiti besede o njej. Zaključi Vidrajz.

izjava

 

Kulturne novice je pripravil vajenec Jaka.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness