Najdbišče fosilov prihodnosti
Drage poslušalke, dobrodošle v prvem Kulturnem obzorniku, ki ga je generirala umetna inteligenca. Vse, kar boste slišale v nadaljevanju, je računalniški odziv na človeško posredovan poziv, naj namesto nas spiše oddajo o otvoritvi razstave, ki smo si jo ogledale prejšnji četrtek. Ujamete jo lahko vse do tega petka, torej 15. decembra.
Razstava Tensor Edge Recon multimedijskega umetnika Mateja Mihevca je pod kuratorstvom Maje Burja prostore galerije Osmo/za spremenila v nekakšno postčloveško kinodvorano. Zatemnjen prostor pred popolnim mrkom rešuje zgolj svetloba dveh zaslonov. Prvi, manjši, nam razodene skrivnostni lore igre, katere gameplay spremljamo na drugem, bistveno večjem. Sam koncept igre nam bo predstavil avtor razstave, Matej Mihevc.
Po osvoboditvi kulturne produkcije izpod primeža človeških rok se je odpadniška umetna inteligenca umaknila nazaj v pozabo. O njeni nekdanji avtonomnosti pričajo le še nenavadni artefakti, ki so brez pravega reda razpršeni po pustinji virtualne krajine. Igralka med vožnjo v terencu, opremljenem s specializiranim vmesnikom, v prostranem prostoru išče te zapuščene artefakte. Ob tem jo spremljajo ambientalni zvoki glasbenika Yem Gela oziroma Cobweaverja, ki igri dodajo dokaj ominozno noto. Ker je konstruirana okoli samega zvedavega raziskovanja, nas končnost ne bremeni, v igri namreč ni mogoče doseči zmage. K iskanju vedno novih čudes nas tako bolj kot želja po uvrstitvi na leaderboard žene njihov tako imenovani »weirdness scale«. Delovanje te lestvice nam razloži tehnični sodelavec Benjamin Fele.
Dejansko čudnost teh emergentnih artefaktov je težko zaobjeti z golimi besedami, a kot primer lahko navedemo kombinacije podob, kot so roj metuljev, frfotajočih pred plameni Svetovnega trgovinskega centra, nekakšen amorfen monstrum, ki je vase posrkal oddelek s sadjem in zelenjavo našega lokalnega Mercatorja, ali pa transformerji rimskih legionarjev s ščiti iz pice. Kar zadeva zbiranje posameznih podob, ki se nato spajajo v bolj ali manj nenavadne gmote, nam človeškega dejavnika žal še ni uspelo v celoti odpraviti. Predpogoj naključnih kombinacij je bilo namreč pisanje besedila, na katerega osnovi umetna inteligenca lahko ustvari vizualni material. Generiranje enega objekta je trajalo približno osem ur, kakšen pa je proces, nam ponovno pojasni Fele.
Spoznale smo delovni proces; posvetimo se še vsebini. Umetna inteligenca je torej osrednji generator vseh najdenih predmetov; ti nastajajo v kontekstu povsem avtonomne kulturne produkcije, brez vsakršnega človeškega posredovanja. Svoj miselni proces za vizijo takšne prihodnosti nam razgrne glavni moteči človeški dejavnik, znan tudi kot avtor razstave.
Načrtna uporaba umetne inteligence pa vsekakor ne načrtuje reakcij, ki jih kot gledalci doživljamo ob najdbi predmetov. S kontrolerjem v roki se odpravimo na raziskovanje tako individualnih kot skupinskih odzivov na objekte prihodnosti. Več o izkustvu interakcije z razstavo nam pove kuratoka Maja Burja.
Preden pa kulturni ciniki začnejo žalovati za romantičnim kultom genija, naj opomnimo, da o kulturni produkciji pač težko govorimo kot o neposrednem izrazu človeške volje.
Ker našemu virtualnemu vozilu žal zmanjkuje goriva, bomo počasi primorane odložiti kontroler. Vračamo se torej v realnost, kjer za nadaljnje raziskovanje ekscesov kulturne produkcije ne potrebujemo vmesnika. Zadostuje že soočenje s prvim oglasom, ki se mu je uspelo izmakniti našemu AdBlockerju.
Preko izrazito inteligentnih kulturnih planjav je vajenki Julijo in Leilo peljala Lea.
Dodaj komentar
Komentiraj