Naša, vaša, svoja
Pozdravljeni v Kulturnih novicah. Od ponedeljka naprej je na spletni platformi Centra in galerije P74 na ogled virtualna razstava Naša Žena Tadeja Pogačarja, na kateri so predstavljene izbrane naslovnice kultne periodične istoimenske revije. Slednja je po uradnih podatkih začela izhajati leta 1941, in sicer v obliki zvežčičev, ki so bili izdani na različnih lokacijah, z letom 1945 pa je pričela izhajati kot enotna revija oziroma “list za delovno ženo”. Kontinuirano je izhajala 72 let, kar jo postavlja na mesto najstarejše tovrstne tiskovine pri nas.
Revijo je izvorno izdajal Glavni odbor Protifašistične fronte žensk Slovenije, znane tudi kot AFŽ, njen cilj pa je bila aktivna vključitev v tokove družbenega dogajanja in sooblikovanje podobe moderne slovenske ženske. Na razstavi so predstavljene naslovnice iz časa vrhunca jugoslovanskega gospodarskega razcveta v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko so sadovi samoupravnega socializma zoreli v najlepših odtenkih jugoslovanske rdeče. V okvirih dominantne ideologije bivše skupne države se z razstavo tematizirajo v prvi vrsti takratna medijska reprezentacija žensk, življenjski slogi in pa potrošnja.
Pogovarjali smo se s Tadejem Pogačarjem, umetnikom, kuratorjem, pedagogom in ustanoviteljem ter direktorjem P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja sodobne umetnosti iz Ljubljane. Najprej smo ga podrobneje povprašali o idejni zasnovi razstave.
Izvedeli smo tudi, da razstava ni nova in da se je Pogačar z njo že predstavil. Prvič si jo je bilo mogoče ogledati leta 2014 v Moderni galeriji na pregledni razstavi Hribi, doline in rudna bogastva, leta 2018 pa je izšla v tiskani obliki. Luč sveta je ugledala tudi zunaj meja naše domovine, v Zagrebu, New Yorku in v Španiji.
Glede na to, da gre za naslovnice, torej nekaj vsakdanjega, kar kmalu utone v pozabo, nas je študentsko naivno zanimalo, kdaj oziroma bolj kako nekaj tako trivialnega postane umetnina oziroma pridobi tisto nekaj, kar imenujemo umetniška vrednost. Pogačar nas je na kratko podučil o tem, kaj vse umetnina lahko je in kaj - umetniškega - se nahaja v ozadju razstavljenih naslovnic.
Revija dandanes še vedno izhaja, vendar je - pričakovano - povsem drugačna, kot je bila v preteklosti in kakršno jo v ospredje postavlja Pogačarjev ciklus. V 60. in 70. letih je bila namreč izrazito nekomercialna in je, po umetnikovih besedah, ponujala uporabne informacije in navodila, povezana z vsakdanjim življenjem, družino, različnimi hobiji, hkrati pa ni bila namenjena reklamam in propagandi nasploh. Očitno je, kar nam je Pogačar tudi potrdil, da je razstava Naša Žena v prvi vrsti povezana s temo spomina, s katero se naš sogovornik ukvarja že dlje časa, toda nas je zanimalo predvsem, na kakšen način ta ekspozicija zarezuje v današnjo družbeno realnost, kako nas nagovarja in na kaj nas opominja.
Revijo, ki letos praznuje 80-letnico svojega nastanka, danes izdaja spletni oglasnik Salomon. Pogačarjeva razstava bo v osami virtualnosti in belini razstavnega prostora, ki spominja na psihiatrično celico izpred stotih let in ki lahko sproži anksiozen smehec obiskovalcev, na ogled do konca februarja.
Naj vas za konec povabimo še na delavnico literarne kritike v organizaciji KUD Police Dubove, ki bo pod mentorstvom Iztoka Osojnika in Jelke Kernev Štrajn potekala med 16. in 23. januarjem,
seveda v spletni obliki. Prijave sprejemajo prek spletne strani do nedelje, 10. januarja.
Z Našo Ženo se je spoznal Marko. Pa btw, sretan Božić svima koji slave!
Dodaj komentar
Komentiraj