Po današnje Kulturne novice smo se podali v Maribor in obiskali EKO 8 oziroma osmi mednarodni trienale Umetnost in okolje. Tega po petnajstih letih znova obuja Umetnostna galerija Maribor. V sklopu ponovno obujenega festivala sodobne umetnosti poleg osrednje razstave poteka še razstava Zemlja ni človekova last, človek je last zemlje Stojana Graufa in Zatočišče Mateje Kavčič v UGM Studiu, razstava Nature Morte v UGM Kabinetu ter še mnogi drugi dogodki v obliki instalacij, konferenc, vodstev in delavnic.

Trienale Umetnost in okolje je v sodelovanju z Mestno občino Maribor z združevanjem v naslovu navedenih pojmov pričel leta 1980. Takrat – in še dvakrat kasneje – je v mesto pripeljal umetnike iz cele Jugoslavije, v četrto pa je nato postal mednarodni dogodek, ki je svoje ime opravičeval do leta 2006, ko ga je onemogočilo ... pomanjkanje finančnih sredstev, kaj pa drugega.

Po mnogih letih so za javnost znova odprte prostore naselila umetniška dela okoli 30 domačih ter tujih umetnic in umetnikov. Sveža edicija trienala in bojda tudi njegove prihodnje izdaje se namenjajo tematiki okoljske krize – ki jih uokvirjata globalizacija in trenutna težišča gospodarskega razvoja – umeščati v lokalni prostor. Nabor del sledi razvoju obravnavanih okoljskih tematik od šestdesetih in sedemdesetih let – navodili za slike japonske umetnice Yoko Ono in eksperimentalnim dokumentarcem Maka Sajka – do popolnoma sodobnih del, ki so nastala v procesu naselitve ali umetnikovega spoznavanja razstavnega prostora in okolja, v katerega je umeščen. Postavitev osrednje razstave je ustvarjalno vodstvo umestilo v prostore nekdanje Mariborske tekstilne tovarne, ki se nahaja v Industrijski coni Melje. Povezave z lokalnim okoljem pa tvorijo tudi mnogi spremljevalni projekti, ki nastajajo v sodelovanju z mariborsko univerzo, lokalnimi nevladnimi organizacijami in podjetji. Primer takšnega povezovanja in premišljevanja z okoljem, v katerem bivamo, je projekt Polonce Lovšin, ki je v sodelovanju s študenti likovne pedagogike in Iniciativo mestni zbor zasnovala klopi za novozasajeni japonski vrt.

Kustosinja Umetnostne galerije Maribor ter vodja projekta in programa EKO 8 Simona Vidmar pove, da so želeli z umestitvijo razstave v Mariborsko tekstilno tovarno prispevati k oživitvi predela mesta, ki je po njenih besedah: »tako blizu centra mesta, vendar v očeh prebivalcev tako daleč.« Želijo si namreč generirati spremembo, bodisi v načinu dojemanja umetnosti bodisi v spremembi prostora, ki je že mnoga leta v stanju mirovanja in postopoma propada. Več o kolektivnem spominu, ki ga za Mariborčane nosi ta prostor, pove Vidmar:

Izjava

S kuriranjem razstave v prostorih brez vode in elektrike, ki občasno tudi zamakajo, se je spopadel neodvisni britanski kustos Alessandro Vincentelli. Razstavi je nadel ime Pismo za prihodnost. Naslov se navezuje na napis na spominski plošči, s katero so na Islandiji leta 2019 obeležili trenutek, ko enega izmed ledenikov zaradi podnebnih sprememb ni bilo več mogoče imenovati ledenik. Ta gesta je postavljena v središče letošnjega dogajanja, saj s podobo utelesi koncept podnebnih sprememb in z njimi pogojene negotove sedanjosti.

Takšno je tudi delo Opeko po opeko grškega umetnika Antonisa Pittasa, ki je na ostanke značilnega, v ribjo kost zloženega parketa osrednje hale razpostavil sestavke rabljenih opek in nanje umestil kosce protestniških sloganov. Umetnik v dotičnem delu tematizira nezmožnost za zadovoljivo ubesedenje razsežnosti okoljske krize. Opečne postavitve dopolnjuje delo grške umetnice Danae Stratou Preje spomina, ki s plastjo soli očrta lokacije nekoč prisotnih devetih tekstilnih strojev. 

Na čez dve nadstropji raztezajoči se razstavi je moč slediti še trajajočemu potovanju s parnikom po reki Mississippi, si ogledati značilne risbe Marjetice Potrč in še mnoga druga dela, ki bodisi v vsebini bodisi z izbiro materiala zagrizejo v široko problematiko okoljske krize. Odnos med umetniškimi deli in prostorom, ki ga je generiralo seznanjanje umetnikov s širšo zgodovinsko umeščenostjo prostora, predstavi Vidmar:

Izjava

Vidmar napove še, da bo vsak naslednji trienale umeščen v drug predel mesta, saj jih z ekipo zanima, kako lahko okolje in vanj umeščena umetnost druga na drugo sovplivata. EKO 8 se bo trudil okolje spajati z umetnostjo do 18. julija.

Naslovna fotografija: Antonis Pittas