Nojz feminizma
Na predvečer osmega marca smo se sprehodili po programski trasi 23. mednarodnega festivala Rdeče zore. Festival že več kot dvajset let s pestrim programom kulturnih dogodkov in diskusij po celi državi izpostavlja vprašanja in odgovore družbeno angažirane misli ter skrbi, da teme, povezane s feminizmom in kvirom, prodirajo v javni prostor.
Rdeče zore sestavlja nehierarhično organizirana ekipa prostovoljk, ki si pri oblikovanju programa ne postavlja omejitev, raje sledi vprašanjem, na katera se ji spontano zdi smiselno iskati odgovore. Članica organizacijske ekipe Saša Nemec nam je podrobneje razložila vodila pri oblikovanju programa.
Festival tradicionalno naseljuje avtonomne in obrobne prostore. Prve članice kolektiva so bile del metelkovskih feminističnih in umetniških društev in so želele opozoriti na delo ustvarjalk in aktivistk AKC Metelkova mesta. Za kvir festival so takšna prizorišča, po besedah Nemec, prijaznejša kot večje, normativnejše institucije.
Da bi bolje razumeli fluidno zasnovo programa, smo obiskali dve od mnogih razstav. Galerijo Alkatraz naseljuje večletna umetniška produkcija vizualne in zvočne umetnice Urške Preis. Dela, predstavljena na razstavi Dolores, so plod raziskovanja dojemanja ženske bolečine, ki jo umetnica osebno in politično povezuje z raznolikimi umetniškimi praksami. Zvočna postavitev zelo jasno nagovarja zgodovino bolečine in političnost ženske telesnosti. Razstavo zaokroži pravkar izdana avtoričina knjiga Bôli. Dolgoročnost in nadaljevanje svoje raziskave opiše umetnica sama.
Festival programsko močno zaznamuje sodelovanje z organizacijo FriformA/V, katere vodja Nataša Serec je sama več let aktivna članica Rdečih zor. Avdiovizualno razstavo v prostorih Cirkulacije2 , naslovljeno Feminizem zavzema mesto, sestavljajo dela treh avstrijskih in ene slovenske umetnice. Nika Erjavec predstavlja nadaljevanje svojih nojzerskih interaktivnih postavitev, znotraj katerih raziskuje senzorične zaznave v preseku umetnosti in znanosti. Pravi, da se feminizem v njeno delo sicer ne vpisuje direktno in se sama tako ne more prištevati med feministično angažirane umetnice, bi pa lahko v delu zaznali ekosisteme, ki prepredajo mesto.
Kako se predstavljena dela vendarle prepletajo s feministično mislijo, razloži Urška Preis, ki je razstavo sokurirala.
Tudi delo avstrijske avdioumetnice Anne Lerchbaumer ne izhaja z ožjega področja feminizma. Trenutno razstavo vseeno zaznamuje humoren detajl številnih stenskih vtičnic, glede katerih spomni, da jih pogosto imenujemo ženske priključke. Eden od zvočnih vrhuncev otvoritvenega večera je bil performans, med katerim so si zvok podajali avtorica in njeni inovativno sestavljeni objekti.
Ob ogledu kompleksnih, s kabli prepredenih instalacij na interaktivnih razstavah se gledalki poraja vprašanje, kateri gumb lahko pritisne. Koliko je v uporabi nadzorovanega in koliko je v sistemih nepričakovanega in prepuščenega svobodi, pove Lerchbaumer.
V spremnem tekstu razstave je navedeno, da »bodo umetnice na pozitiven, čeravno kritičen način zavzemale mestni prostor, kot to z vsakdanjimi dejanji počno vsi ljudje, živa bitja in narava sama«. Na prvi posluh se to zdi precej splošna izjava, a ta kaže na vrlino festivala, ki je vedno uspel normalizirati pozicijo feminizma kot družbeno integriranega procesa, hkrati pa zavzemati družbeno kritično pozicijo.
Rdeče zore pravijo, da z rednim programom razsajajo do 13. marca, ter do konca meseca v številnih programskih odvodih. Danes ob 17. uri vabijo na pogovor z naslovom Prevajanje kot feministični angažma v SCCA Ljubljana. Naj bo ta pomlad, začenši z današnjim dnevom žena, angažirana!
Kulturne novice je pripravila vajenka Valerija.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj