Že 103 leta se novembra ni zgodilo nič pomembnega. 

Zakorakali smo v meglen november, ki letos namesto številnih dogodkov, ki so običajno polnili ljubljansko jesensko sivino, ostaja hladen in prazen. Namesto tradicionalnega drenjanja v Cankarjevem domu na Slovenskem knjižnem sejmu ter kinodvoranah na festivalih Animateka in Liffe ostajamo doma. Toda to ni nič novega, kot je že leta 2015 jasnovidno strnila takratna ministrica za okolje in prostor Irena Majcen.

Slovenski teden filma, ki ga obeležujemo v tednu rojstnega dne Franceta Štiglica, 12. novembra, letos v praznih kinodvoranah odmeva s sloganom “Mislimo film, podprimo film!” Predsednik Art kino mreže Slovenije Jure Matičič je za Slovensko tiskovno agencijo povedal, da so slovenski kinematografi v težkem položaju, ker večino sredstev pridobijo na trgu, država pa jim ni namenila finančne pomoči. Tako kinom kot slovenski filmski produkciji, ki ji država letos še ni izplačala večine sredstev, trda prede. Upamo, da letošnji slogan doseže ministrovo srce.

Letošnji fokus tedna slovenskega filma so mladinski filmi nekoč in danes. Nekatere šole si bodo morebiti lahko ogledale katerega od šestih ponujenih filmov, od klasik Vesna, Grajski biki in Sreča na vrvici do novejših Gremo mi po svoje, Razredni sovražnik in Pojdi z mano. Pri izboru novejših filmov so se organizatorji, glede na to, da ne moremo nikamor po svoje, kaj šele skupaj ali celo v šolo, najbrž nasmejali!

Med ponujenimi filmi pa ni Kekca, brezčasne klasike. Na slovenski Wikipediji o liku lahko preberemo, da kleni Kekec iz naših krajev za vedno izžene migranta Bedanca. V filmski trilogiji po predlogi planinskih pripovedk Josipa Vandota sta še dve nadaljevanji: Srečno, Kekec! in Kekčeve ukane. V drugem filmu se namesto na migranta spravijo na neodvisno žensko zdravilko Pehto, in čeprav ji požgejo kočo, na koncu Kekec in tovarišija vendarle sprevidijo vrednost njene vednosti v praksi. V vrhunskem nadaljevanju filmske trilogije je vižo kekčeve pesmi, pri rosnih osmih letih, zapel nedavno preminuli slovenski kantavtor Martin Lumbar.

Nič manj monumentalno kot sicer lahko od doma slavimo velike zgodovinske obletnice. Če smo koledarsko nepismeni, lahko kar dvakrat praznujemo obeležje oktobrske revolucije, bodisi s 25. na 26. oktober, bodisi s 6. na 7. november. Sto tri leta po boljševiškem prevzemu oblasti nas svetli Leninov zgled in trdni zakoni znanstvenega marksizma še vedno vodijo v komunistično prihodnost. Revolucionarno partijo je nagovoril vodja, Lenin.

November pa je tudi mesec žalovanja, ko se spominjamo rušenja berlinskega zidu, ki so mu na današnji dan pred 31 leti zadali prve udarce. Komentira schrekliches Kind nemške kinematografije Werner Herzog.

Z rušenjem berlinskega zidu se prične napredovanje uničujočega trga skozi propadajočo zaščito planskega gospodarstva ‒ železno zaveso. Na primer slavni vstop franšize Pizza Hut v Sovjetsko zvezo, ki jo je reklamiral sam Gorbačov. Ljubljeni predsedniće Borut Pahor za rusko franšizo Dodo pica po naših virih še ni naredil reklame.

Če želite iz novembrske praznine soustvarjati Kulturne novice, se lahko še danes do polnoči prijavite na avdicijo Radia Študent. Inovativnih pristopov ni mogoče uporabljati zgolj na področju Redakcije za kulturo in humanistične vede, temveč tudi na področju politike, znanosti, glasbe, izobraževalnih politik, malo manj pa morda pri lektorskem delu. Nikoli ne veste, kam vas radijsko delo pripelje. Tudi Lenin, Trocki in Marx so revolucijo začeli kot novinarji.