Letošnjo Rožančevo nagrado je prejel Marcel Štefančič mlajši za knjigo esejev o Ivanu Cankarju, ki je izšla pri podjetju UMco. To se sicer poleg založništva ukvarja tudi s prodajo promocijskih tekstilnih izdelkov, “vse od majic, polo majic, ženskih oblačil, srajc, puloverjev, polarnih flisov, vetrovk, otroških oblačil in dodatkov”, kot piše na njihovi spletni strani. Tako Štefančič kot drugi nominiranci Boštjan Narat, Luka Novak, Urban Vovk in Uroš Zupan nas niso posebno presenetili, saj so vsi stari ‒ morda prestari ‒ znanci našega kulturnega prostora. Rožančeva nagrada je sicer ena redkih priložnosti, ko se esej pojavi v blagi medijski luči, skoraj kot očitek na vesti kulturne javnosti. Žal pa nismo uspeli najti niti spletne niti Facebook strani ali kakšne druge internetne sledi načina delovanja in članstva Društva Marjana Rožanca, ki nagrado od leta 2009 in, kot se je izrazila Slovenska tiskovna agencija, “potopa” Nove revije podeljuje. Naša esejistika se tako v obskurnosti slovenskega založništva in kulture nahaja na še posebej obskurnem mestu.

Samu Ruglju, glavnemu uredniku založbe UMco, smo zastavili vprašanje o položaju esejistike v slovenskem založništvu in pripravljenosti založnikov za izdajanje esejistike. Rugelj je poudaril, da igra tudi pri izdajah esejev pomembno vlogo javna podpora JAK, in dodal:

izjava

Štefančičeva knjiga je v tem pogledu izstopala, saj so jo pragmatično izdali na vrhuncu obhajanja stoletnice Cankarjeve smrti. Pri esejih je zato z založniškega stališča važno ne le, da so napisani, ampak tudi:

izjava

Tako rekoč samo se postavlja vprašanje, ali mora biti potemtakem človek najprej vse kaj drugega kot esejist, če naj sploh ima možnost objave esejistične knjige? Seznam dosedanjih prejemnikov Rožančeve nagrade ponuja negativen sklep, kajti le malo je njenih dobitnikov, ki bi ne bili že predobro znani in poznani po vsem drugem, le po esejistiki ne. Tudi Štefančiča je založba, kot je povedal Rugelj, sprva izdajala in oglaševala ne kot esejista, ampak kot avtorja popkulturnih knjig. Šele nominacije za Rožančevo nagrado, posebno pa še dejstvo, da jo je leta 2014 tudi prvič prejel, so spremenili dojemanje Štefančičevega pisanja.

Danes v Muzeju arhitekture in oblikovanja poteka simpozij Arhitektura in oblast na temo Poststrukturalistična in psihoanalitična perspektiva. Matejo Kurir, organizatorko, smo vprašali, kaj ste zamudili, če se je niste udeležili:

izjava

Letošnji simpozij je že tretji, pa tudi zadnji. Zakaj so se odločili, da bo letošnja konferenca zadnja in ali bo dobila kakšno nadaljevanje?

izjava