Obzorja gozdov
V sredo zvečer so se v nabito polnem Kinodvoru premierno odvrteli trije novi obzorniki režiserke Nike Autor. Ta se v zadnjem obdobju ukvarja z balkansko migrantsko potjo, ki jo popisujejo tudi njeni najnovejši obzorniki. Obzornik 4517 – Preko vode do slobode je intimen in participativen dokumentarističen portret Zieda Abdellaouija in njegovega vsakdana v begunskem naselju v Veliki Kladuši. Obzornik 2021 – Tukaj imam sliko je bolj observacijski in nudi vpogled v življenje beguncev v gozdu, Obzornik 670 – Rdeči gozdovi pa je poetična filmska oda gozdovom, neke vrste manifest. O gozdovih, ki se kot rdeča nit pnejo skozi njeno delo, je režiserka spregovorila tudi v pogovoru s Petro Meterc po projekciji.
Ukvarjanje Nike Autor z balkansko migrantsko potjo se je udejanjilo v fragmentarnih in formalno najrazličnejših izdelkih. Ob snemanju obzornikov je zbirala material za razstavo Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili, ki bo na ogled v MSUM-u od 8. marca. Ob tej priložnosti bo izšel tudi istoimenski zbornik. S to tematiko se je Autor prvič ukvarjala v spletnem projektu Obzornik 65, ki bolj kot življenje ljudi na poti predstavlja solidarnostne prakse lokalnega prebivalstva. Tudi trije obzorniki se med seboj formalno razlikujejo, kar je razumljivo, saj so nastali v kratkih, dvotedenskih snemalnih sklopih, režiserka pa je v pogovoru kot enega izmed razlogov za fragmentarnost navedla tudi nezadostno institucionalno podporo Obzorniški fronti.
Obzorniška fronta je neformalen kolektiv filmskih ustvarjalcev in teoretikov, ki je v našem prostoru pred dobrimi desetimi leti obudil obzorniško tradicijo. Obzornik je zvrst aktivističnega kratkega filma, ki je imela v Jugoslaviji in po svetu dolgo tradicijo, na katero pa je kolektivni spomin že domala pozabil. Obzorniki tradicionalno obravnavajo tematike, ki so očem skrite oziroma spregledane v javnem diskurzu, ter na ta način informirajo in agitirajo. Kot nam je pojasnil filmski zgodovinar in član Obzorniške fronte Andrej Šprah, je obzorniška tradicija tesno prepletena z delavskimi gibanji.
Na začetku so obzornike v kino klubih delavskih združenj predvajali samostojno, v kasnejšem obdobju, po uveljavitvi celovečercev, pa so jih predvsem v vzhodnoevropskih državah predvajali kot informativne predfilme. Pomembno je tudi izročilo tako imenovanih antiobzornikov. Sindikati in delavska gibanja pogosto niso imeli dovolj denarja, da bi snemali svoje obzornike, zato so vzeli material iz uradnih propagandnih obzornikov, ga premontirali in tako subvertirali njihovo sporočilo.
V času Jugoslavije je bilo v Sloveniji posneto razmeroma malo obzornikov, saj je že sredi petdesetih let njihovo produkcijo za celotno Jugoslavijo prevzel Beograd. V Sloveniji jih je bilo dotlej posnetih štiriinpetdeset in tudi zato ima prvi obzornik, ki ga je posnela Nika Autor, številko petinpetdeset. Kot razlaga Šprah, sodobni obzorniki formalno nimajo nujno veliko skupnega s tradicionalnimi.
Na Dunaj smo poklicali Zieda Abdellaouija, protagonista Obzornika 4517. Tolikšno je število kilometrov, ki jih je prehodil na poti iz Tunizije, ki jo je zapustil iz političnih razlogov, v Evropo. Na poti je bil s hrvaške in slovenske meje osemindvajsetkrat nezakonito vrnjen v Bosno. Hrvaški policisti so ga celo pahnili v deročo reko in za njim zaklicali: »Preko vode do slobode!« Več kot dve leti je bil prisiljen preživeti v Veliki Kladuši, kjer je bila posneta večina kratkega filma. Več o procesu njegovega nastanka pove Abdellaoui.
Za vse, ki jih zanima obzorniška tradicija, lahko omenimo še, da se danes ob osmi uri zvečer v Kinoteki ob živi glasbeni spremljavi Boštjana Narata vrtijo trije kratki filmi Dzige Vertova iz serije Kino-Pravda.
Kulturne novice je pripravil vajenec Ivan.
Dodaj komentar
Komentiraj