Ponovno izumljanje socialnega

Ponovno izumljanje socialnega

Kulturna ali glasbena novica
2. 3. 2016 - 14.58

Danes bodo kulturne novice obarvane teoretsko, sociološko in literarno. Za knjigojedce in socialno ozaveščene se bo danes ob šestih popoldne pod patronažem Slovenskega sociološkega društva v Trubarjevi hiši literature zgodila predstavitev knjige Ponovno izumljanje socialnega, izdane pri založbi Krtina. Prevod dela enega vodilnih nemških sociologov Stephana Lessenicha je pripravila Mojca Dobnikar, spremno besedo je napisal Srečo Dragoš in urednik pa je Zdravko Kobe. Predstavitvi bosta sledila pogovor o knjigi in obravnava tematike, s katero se profesor sociologije na elitni Ludwig-Maximilians-Universität v Münchnu ukvarja. Na okrogli mizi bodo sodelovali Srečo Dragoš, Primož Krašovec in Martina Trbanc, pogovor pa bo vodil in moderiral profesor sociologije na Filozofski fakulteti Gorazd Kovačič.

V Ponovnem izumljanju socialnega je patologizirana kriza sodobne socialne države. Ta je v postindustrijskih razmerah, v času, ko mobilnosti prebivalstva nadhodi le globalno pohajanje kapitala, v negotovosti. Ko sta socialna varnost in trdnost zaposlitve le še nostalgija, se poskusi posodobitve socialne države soočajo z mnogimi pastmi, ki morajo biti nujno podvržene kritičnemu premisleku. Odgovori na izzive novih družbenih ureditev zahtevajo skepso in alternativo, zato Lessenich prek zgodovinskega pregleda razvoja socialne države, skupaj s teoretskimi utemeljitvami, ki so jo spremljale v posameznih obdobjih, opozori na strukturne spremembe, ki jih je socialna država doživela z uveljavitvijo modela prožnega kapitalizma. Postavi drugačen pogled od ustaljenih obravnav s strani kritične teorije in marksizma, pravi, da so te teorije neoliberalne razgradnje socialne države teoretsko prekratke in praktično zgrešene, saj se obseg socialne države - vsaj za zdaj – ni občutno zmanjšal.

Kar Lessenich poudarja, je, da se je ob ohranitvi socialne države bistveno spremenila njena notranja logika delovanja. Foucaultovsko pravi, da je prejšnja težnja po omogočanju samodoločitve prek socialne varnosti danes spremenjena v težnjo po vedno večjem spodbujanju k samoaktivaciji. Človek je odgovoren za skrb zase in za čim učinkovitejše vključevanje na trg dela. Danes se tako prek principa, ki naj bi podeljeval posamezniku svobodo, vzpostavlja način samoumevne podložnosti imperativom prožnosti in samoaktualizacije. Sedaj je socialna država orodje kapitalizma in Lessinch kritizira takšno aktivacijsko paradigmo v politiki socialne države, ki se je uveljavila po padcu Berlinskega zidu. Ustvarja se nova forma podružbljanja subjektivnosti, ko je prožni posameznik ideološka pritiklina prožnega kapitalizma in je prekarnost njegovo privzeto stanje. Za več o tej temi pa se pridružite pogovoru.

 

Nadaljujemo prav tako v književnem duhu. Včeraj so v Trubarjevi hiši literature predstavljali nove izdaje založbe Aristej. Frišna literarno-teoretska bera je prinesla zvrhan koš novih izdaj slovenskih avtorjev Matica Majcna, Iztoka Šorija in Gašperja Trohe. Matic Majcen se je lotil filma kot umetniškega in komercialnega objekta, ki ima poseben odnos do pogledov družbenih subjektov, ki v njem iščejo refleksijo samih sebe in svojega okolja. Delo je naslovljeno Slovenski poosamosvojitveni film, podnaslov Institucija in nacionalna identiteta pa kaže perspektivo, s katero se je odločil obravnavati filmsko produkcijo takoj po osamosvojitvi. Filmi so bili v vseh fazah svojega kroženja v družbi, od financiranja, produkcije pa do recepcije, prežeti z nacionalnimi elementi. Majcen poda analizo petih najbolj gledanih poosamosvojitvenih filmov: Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk, Kajmak in marmelada, Outsider, Nikogaršnja zemlja. Prek teorije naroda in nacionalizma prikaže formacijo filmskih tropov in metafilmskega diskurza, ki postavlja film v vlogo agresivnega orodja za formiranje narodne identitete prek posredništva nacionalnih institucij.

Iztok Šori se v delu Samskost sooči z vprašanjem trenj med ideologijo družine in ideologijo izbire. Osredotoči se na samske, in ne na družine, kar je glede na dosedanjo raziskovalno prakso tudi sociološki eksperiment. Samskost ima v javnem diskurzu specifičen klišejski položaj in družbeni dejavniki se na poseben način odzivajo nanjo. V knjigi analizira, kako se skozi moderno zgodovino spreminjajo konteksti samskosti, kako se spreminja položaj samskih in kako samski živijo in razmišljajo danes. Pri tem se tudi vprašuje, kdaj samskost postane življenjski stil in kaj je značilno za samskost in samske po izbiri. Vsi, ki vam torej babice najedajo z vprašanji, kdaj se boš pa poročila, in ki vam strici zelo nediskretno potiskajo pred nos kako zalo lokalno deklico, se lahko sedaj o patološkosti svojega položaja poučite.

 

Gašper Troha pa je preučil slovensko dramatiko in družbo med letoma 1943 in 1990. Pod naslovom Ujetniki svobode avtor predoči slovenske drame v tem obdobju in jih interpretira v odnosu do oblasti. Če sta bila gledališče in dramatika sprva instrumentalizirana kot orodje za gradnjo socialističnega utopičnega družbenega projekta, sta s časom postajala vedno bolj družbeno kritična. Bila sta transgresivna, hkrati pa sta se z oblastjo pričela bosti proti novemu skupnemu sovražniku – centralističnim težnjam iz Beograda.

 

Sedaj pa mladež, kar za knjige.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness