Dragi prekariat, pozdravljeni in pozdravljene. Kulturne, zgodovinske, verske ali neverske razsežnosti kresovanja in simbolike ognja smo se sicer dotaknili že v včerajšnjih kulturnih novicah, danes pa bomo nekoliko osvetlili sam praznik dela, katerega pomen boja postaja vedno bolj vsebinsko oddaljen. Čeprav so kresovanja še vedno reden dogodek, se ta pogosto in predvsem izvajajo mimo spominjanja oziroma ohranjanja spomina na konkretne zgodovinsko-politične in podobne vidike dela kot ne le enega izmed produkcijskih faktorjev, mladini izpostavljen pa je predvsem ta njegov pragmatični vidik - torej možnost popiti nekaj kozarcev alkoholne pijače.

Kljub temu, kot ugotavlja profesor Igor Pribac s Filozofske fakultete, da pomen dela in z njim pomen današnjega praznika bledi – to namreč ponazori s podatkom, da je med letoma 1991 in 2011 vrednost dela, vgrajenega v povprečen proizvod, padla za eno tretjino – so nekatera dogajanja kot neposredna dediščina tradicije socialistične Jugoslavije še vedno prisotna. Kot običajno se je, denimo, v Ljubljani danes zgodila jutranja budnica, sledila ji je proslava na Rožniku, kjer je prisotne nagovoril ljubljanski župan Zoran Janković, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije proslavlja na Pohorju, Šarec nagovarja v Ravnah na Koroškem, Pahor pa v Opatjem selu. Predsednik Republike bo, ob sovpadanju praznika dela s 15. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo, posebno pozornost namenil poudarku pomena renesanse evropske ideje in opozoril na novo priložnost ob letošnjih volitvah v Evropski parlament.

Še predno se posvetimo Evropski uniji kot zadnjemu braniku in upanju pred kapitalom, ki ga je logično smiselno v skladu s historičnim momentom praznovanja dela in delavstva kakopak nujno omenjati, nam Bogomil Menček, študent teologije in raziskovalec satanistične narave komunizma, pojasni pravilnejši pomen današnjega praznika, katerega začetek načeloma povezujemo s t. i. haymarketskim izgredom leta 1886 v Čikagu, ko je policija med delavskimi protesti pobila več deset ljudi.

Izjava

Pomen Evropske unije ob današnjem dnevu izpostavlja Igor Pribac, ki v njej vidi večnivojski potencial. Kot pravi, sta to primarno povezanost v politični entiteti in v ustvarjanju identitete evropejstva, ki ju, kot opaža, na srečo prepoznavajo tudi današnji mladi. Ti imajo danes, denimo, možnost prostega prehajanja med nacionalnimi mejami z različnimi študentskimi izmenjavami, kar je bilo včasih realno nemogoče. Več o tem Igor Pribac, profesor na Filozofski fakulteti:

Izjava

Evropsko unijo potemtakem ni razumeti kot glasnik kapitala, temveč kot zadnje upanje v boju proti njemu, ki ga moramo, zlasti v tej dobi informacijskega posiljevanja in informacijskega manipuliranja, afirmirati, ne pa se proti njemu zoperstavljati. Živel prvi maj, živela Evropska unija! Ali kot pravi Igor Pribac:

Izjava

Bogomil Menček, študent teologije, se na to kratko odzove:

Izjava

Odziva poslanca Levice Mihe Kordiša na Pribčevo misel o prihodnosti Evropske unije kot praktično še edinega smiselno relevantnega prehodnega političnega faktorja, ki bo družno s proletariatom bil boj proti tegobam kapitala, nismo uspeli dobiti, zato je zaključek miren in kratek. Lepo državno onaniranje torej, poslušalke in poslušalci.