Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, na današnji predbožični dan imamo za vas tragično kulturno novico. Slovenska tiskovna agencija poroča, da danes

“ni napovedanih pomembnejših dogodkov.”

Spoštovani, spoštovane; tovariši, tovarišice; nič se ne napoveduje, nič se ne kaže na obzorju, nobeno rojstvo nobena smrt. Ničesar vam ne moremo ponuditi, nobenega odrešenja. Komaj to, da je leta 903 umrla neka Hedwiga.

Temačen dan, ko se slovenska kultura zaroti proti rojstvu našega odrešenika Jezusa Kristusa iz Nazareta. Če mu lahko najboljši, najpomembnejši in najbolj kritični slovenski tednik posveti posebno številko nemških člankov polno nekakšne namišljene zgodovine in primitivnega socializma na mestu, kjer se spodobi le teološka pravovernost, naj bo še tako heretična - in to takoj za prav takšno izdajo o našem presvetem bradaču Marxu -, lahko tako, toda mnogo bolje storimo tudi mi.

Jutri torej se ima zgoditi, po miskalkulacijah nekega nevrednega meniha, ki ga je zanimalo le določiti vsakoletni datum velike noči, rojstvo sina človekovega, najbolj človeškega in najmanj božanskega med vsemi pobožnimi.

Kdo je bil Jezus Kristus iz Nazareta, rojen na dan Sonca Nepremagljivega? Bil je kakopak kraljevske krvi, iz Davidovega rodu in aristokratskega duha. Prvi individualist naše zgodovine. Skriti prestolonaslednik, če hočete, skrit kot zadnji dedič carskega trona Svete Rusije, naroda bogonosca. Prisiljen kot vsi Adamovi sinovi v življenje od žuljev svojih rok in potu svojega telesa. Od svojega rojstva bežeči pred hudičevimi revolucionarnimi silami k egiptovskim loncem mesa, pred hudičevim mezdnim delom v puščave in pred samim hudičem iz te puščave. Dokler ni navsezadnje v svojem tridesetem letu obrnil svoje lastne osebe proti vsemu svetu, da bi si vzel svojo kraljevsko dediščino, svoje kraljestvo in tron ter z ognjem in mečem vse prevratniške revolucije, ki so mu ga odvzele ter odrekale, končal. Toda to postane že krščanska zgodba in to nam ni mar, kajti danes ni velika noč in jutri je poganski praznik ter Judovo rojstvo.

Praznik ali sedmi dan, ko počiva tudi slovenski kulturnik neutrudni, ko si naš narod odpočije od svojega kulturnega poslanstva na tem prekletem svetu, ki leži najnižje v hierarhiji stvarstva. Naša domovina je danes in jutri nekulturna, toda saj prihaja vstajanje in naš narod-kultura bo zopet vstal, se otresel tisočletnega sna in drobtin potice ter bo čez vso Zemljo razgrnil svoje kratke romane in vklesal v skale svoje verze.

Do takrat pa vas zapuščamo z božičnim voščilom slovenskih jezuitov:

izjava