Drago poslušalstvo. Po šestih letih premora ponovno lepo pozdravljeni v Kulturnih novicah na ta prešeren Prešernov dan. Ob tej priložnosti ne bi pretirano razglabljali o običajnih floskulah “pomena kulture danes”, raje bi prepustili to nehvaležno delo kolegom in kolegicam ustvarjalcem, kulturnikom sodobne slovenske scene, in sicer s starim vprašanjem:

Kdo zná

noč temno razjásnit, ki tare duha!

Le kdo, res, bi nam razjasnil temno noč sodobnosti slovenske kulture, razgalil trebušček vzvodov in nosilcev moči, perverzije, finančnih injekcij in ejakulacij slovensko-evropskega kapitala?

Toda, o groza, nihče! Nihče ne vzdigne telefona! Kakor bi si ravno na današnji dan vzeli odmor od svojih vsakodnevnih moraliziranj. Toda saj razumemo, treba je posvetiti ta dan najprvo telesnemu zdravju in počitku, takoj nato pa nadvse resnim obveznostim v takšnih in drugačnih odborih za uničevanje sladkega vinca. Kajti:

Kdo vé

kragulja odgnati, ki kljuje srce

od zora do mraka, od mraka do dné!i,

Bolje od rujne kapljice?

Kaj najbolj preganja kulturnika v njegovem domačijskem pajzlju? Kaj ga najbolj tare? Morda vprašanje kdo je v ideološkem koncu ideologije agens radikalne družbene transformacije? Ali bolj vprašanje: kdo ve, kako iz mleka tvojih dojk, o kapital, ustvariti imaginarno in institucionalno podstat za povzdignjenje vrednot in nravi vse neopredeljene množice - sleparjev, glumačev, beračev, literatov - ki jo življenje premetava sem in tja in ki jo Francozi imenujejo la boheme, kakor pravi stari Marx?

Kdo učí

izbrisat 'z spomina nekdanje dni,

brezup prihodnjih odvzét spred oči,

praznôti ubežáti, ki zdánje morí!

Kdo bi vedel, kje se nahaja real-utopično obzorje slovenske kulturne scene? Kateri veliki mož, kateri Avtor, bo zapisal odrešilno besedo? Prevzel vajeti, povedal končno narodu in njegovim predstavnikom v fris, kaj si misli o njih kulturnik? Mi ne iščemo močnega moža, imperatorja, diktatorja, pesnika, raje skromno upamo, si skromno želimo, skromno zamišljamo, da bo nekoč - onkraj dni obletnic smrti velikih kulturnih mož - ograjene prostore umetniškega izražanja javnost naselila brezplačno! Da se jim ne bo več treba, kakor po kapitalističnih krizah v vrste za kruh, postavljati osmega februarja v vrste pred galerijami! In vsem tistim, ki trpe, ker bo potem umetnik ostal brez neizmernega narodovega bogastva na prostem trgu, pravimo:

Kako

bit óčeš poet in ti pretežkó

je v prsih nosít al pekel, al nebo!

Takrat, v tej zlati prihodnosti, mezdni delavec, ne bo ne revščine verza ne misli niti mošnje, da bi nas skrbela. Postani nevaren, razred prekariata, ovedi se in priznaj, da ni smoter tvoje osvoboditve v rednem honorarju, ampak v širitvi tvojega dela med množice, prav tako srečne, kakor boš ti sam!

In Möderndorferju, ki že drugo leto zapored trosi svoje butalske floskule z odra, ki ga oblast in narod trpita za en dan, prezirljivo namenjamo besede:

Stanu

se svojega spomni, tŕpi brez miru!

Kulturne novice sta s svojo srčno krvjo zapisala vajenec Rok in Vid.