Pozdravljeni v Kulturnih novicah na vseh vernih duš dan. Nobena skrivnost ni, da v Ljubljani primanjkuje produkcijskih prostorov za kulturo, kot so ateljeji za umetnice in umetnike ter delavnice in prizorišča za različne kolektive in nevladne organizacije. Iz mestne občine so nam sicer sporočili, da »za kulturo, socialo in zaščito najranljivejših prebivalcev« trenutno brezplačno oddajajo 408 prostorov v skupni velikosti 33.000 kvadratnih metrov, a so obenem tudi priznali, da je razpoložljivost prostorov za kulturno-umetniško ustvarjanje glede na potrebe premajhna. Trenutno tako ne načrtujejo nobenih novih razpisov za prostore, pripravili jih bodo, ko se bodo morebiti sprostili novi prostori za kulturo. Tudi šesterica bivalnih ateljejev, s katerimi upravlja občinski stanovanjski sklad in jih »za čas umetniškega ustvarjanja najemnika« oddaja po neprofitni najemnini, je trenutno, po razpisu septembra 2020, zasedena.

Čeprav mestna občina obljublja velike pridobitve oziroma si vsaj »vseskozi prizadeva zagotavljati« nove prostore - recimo v prenovljenem Rogu, načrte za ureditev delavnic pa je napovedalo tudi vodstvo izpraznjene Cukrarne - pa prostorske stiske, kadar jih že ne ustvarja s prodajo nepremičnin recimo v Tobačni, rešuje začasno in z nekam gentrifikacijsko logiko. Prostori Cirkulacije 2 v podhodu Ajdovščina so začasni, zasedel naj bi jih, ko bo dovolj denarja, Kinodvor. Tudi prostori, ki jih je po prodaji nekdanjega skvota na Kersnikovi 4 dobil Zavod Kersnikova na Likozarjevi ulici 1, so začasni. Poleg intermedijskih in bioart umetnikov, ki jim na splošno primanjkuje produkcijskih prostorov, najbolj trpijo cirkuški in plesni ustvarjalci, ki potrebujejo posebne prostore za vadbo. Usoda Roga je znana, prihodnost vadbišč na Parmovi ulici pa je negotova, saj so zemljišča v lasti slabe banke namenjena gradnji luksuznih blokov. Na občini pa poudarjajo, da so zgradbo poleg Kina Šiška na Trgu prekomorskih brigad v celoti namenili nevladnim organizacijam. Dvanajst prostorov in tri proste ateljeje so razdelili na lanskem razpisu. Po podatkih, ki so nam jih posredovali, so za dvanajst razpoložljivih prostorov prejeli oseminšestdeset popolnih vlog, za ateljeje - v razpis so bili vključeni tudi ateljeji na drugih lokacijah - pa štiriindvajset popolnih vlog. Prostore so na koncu med prijavitelje z istim številom točk razdelili z žrebom.

Leta 2018, ko je bil nazadnje izveden podoben razpis, ni bil na voljo noben prostor. Z razpisom so tako le preverjali, ali obstoječi najemniki še vedno delujejo v javnem interesu ‒ z vsemi izvajalci, ki so se odzvali na razpis, so sklenili nove pogodbe ‒ in vzpostavili prednostne sezname za tiste, ki prostorov še nimajo. Do konca leta 2018 se je sprostil en prostor, ki je bil po ogledu za tri najvišje točkovane prijavitelje na listi dodeljen uporabniku. Že bežen pogled na prednostne liste iz leta 2018, ki so nam jih posredovali, pa nam pove, da so umetniki in umetnice, ki so se potegovali za ateljeje, večinoma že prepoznavni in uveljavljeni, podobno pa velja tudi za organizacije. Ob takšni konkurenci mlajše ustvarjalke in ustvarjalci, kot tudi nove organizacije, ne morejo upati na uspeh, saj se z obsežnimi portfolii starejših kolegov ne morejo kosati. Česa novega se v Ljubljani, dokler se morebiti ne sprostijo kaki prostori ali ne zaspijo Valinini varnostniki pred kako opuščeno stavbo, tako ne moremo nadejati.