Latinsko rečenico “Quis custodiet ipsos custodes?” je skoval pesnik Juvenal nekje v poznem 1. ali zgodnjem 2. stoletju po našem štetju. Dobesedno bi jo lahko prevedli “Kdo bo varoval varuhe same?” V Juvenalovi 6. Satiri (verza 347-348) je bila to nekoliko nesramna mizogina šala, saj se je nanašala na zadrego rimskih mož, ki so v strahu pred nezvestobo najemali varuhe za svoje družice, ko so šli zdoma. Kasneje je ta krilatica zadobila tisoč in en nov pomen, ko je šla od ust do ust skozi tisočletja.

Ob semestrski razstavi študentov ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) lahko “Quis custodiet ipsos custodes?” izrečemo v povsem novem kontekstu, s ciničnim prizvokom. O razstavi sami smo sicer že poročali v kulturnih novicah iz 9. junija, toda od takrat se je tega množičnega študentskega projekta oprijela neljuba konotacija trenja med študenti in vodstvom akademije.

V grobem gre za nestrinjanje glede varovanja prostorov razstave: akademija od študentov pričakuje, da bodo varovanje izvajali sami, nekateri med njimi pa to označujejo kot zahtevo po opravljanju neplačanega dela. Kdo bo torej varuhe varoval pred neplačanim delom?

O problematiki varovanja razstave smo povprašali študenta ALUO Blaža Miklavčiča:

*Izjava

Seveda pa pri semestrski razstavi ne gre le za prepir in izkoriščanje. Dogodek je tudi rezultat intenzivnega dela študentov akademije, ki si vsekakor zaslužijo naš obisk, zanimanje in vsakršno podporo. V medijih se je pojavil celo podatek, da je pričujoča semestrska razstava največji umetniški dogodek v Sloveniji. Blaž Miklavčič je takole komentiral to nekoliko subjektivno trditev:

*Izjava

Razstava je bila v omenjeni obliki “odprtih ateljejev” na petih lokacijah ALUO odprta za ogled do 12. junija.