V goste prihaja Jacques Ranciere, eden izmed najbolj znanih še živečih imen sodobne filozofije, ki je zadolžen predvsem za reafirmacijo in prekonceptualizacijo pojma estetike oziroma politike estetike kot delitve čutnega. Kot uvod bo imel Ranciere danes ob 18.00 v okviru francoskega fokusa knjižnega sejma predavanje z naslovom Estetska revolucija. Rancierov pomen in prelom znotraj sodobne filozofije, predvsem preko omenjene specifične konceptualizacije delitve čutnega, pa povzema Rok Benčin, poznavalec njegove misli in moderator današnjega predavanja.

Izjava

Rancierova misel se tako ne nanaša le na novo branje in razumevanje estetskih praks in estetskega režima umetnosti, temveč predvsem na novo odpiranje pojma političnega, ki se nanaša na estetiko in ki se razlikuje od glavnega toka francoske misli, izhajajoče iz burnih poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so epistemološke obrate izvajali velikani, kot so Louis Althusser, Jacques Lacan, Michel Foucault in Gilles Deleuze. Kljub temu, da je Ranciere dedič tega famoznega obdobja, se, nadaljuje Benčin, ne ukvarja toliko s kritiko ideologije in kritike oblastnih režimov, ampak bolj z emancipatornimi momenti, vezanimi na estetske forme.

Izjava

Poleg današnjega predavanja bo Ranciere prisostvoval tudi na mednarodni konferenci Estetski režim umetnosti: razsežnosti Rancièrove teorije, ki jo v atriju ZRC SAZU jutri in v soboto pripravljajo Zavod Maska, Slovensko društvo za estetiko in Knjigarna Azil. Na konferenci se bo zvrstilo več panelnih prispevkov, ki se nanašajo na posamezne aspekte in implikacije Rancierove misli, konferenca pa bo razdeljena na več sklopov; natačneje na sklope Fikcija in čutno, Estetika in socializem, Prizori iz fotografij in filmov, Estetika in politika v sodobni umetnosti in na sklop Estetski režim v novih kontekstih.

Od politike estetike pa k kulturni politiki. Drugi najkarizmatičnejši slovenski kulturni kolektiv s kratico NSK, Nacionalni svet za kulturo, se je ob 10.00 sestal na 7. redni seji letos. Osrednja tema današnje razprave je bila problematika odločanja v slovenski kulturi. Kot vedno, se je NSK ukvarjal s problemom financiranja, predvsem o tem, kakšen je krogotok odločanja pri razporejanju financ. Govorci so se spotikali okrog vprašanja, kdo naj bi imel večjo težo pri razporejanju finančnih sredstev, ustanovitelji ali stroka oziroma uporabniki. Izpostavljena je bila impotentnost sedanjega sistema strokovnih komisij. Komisije naj bi ne imele vpliva, ki se ga od njih pričakuje, poleg tega pa naj bi bazen, iz katerega vlečejo člane, usihal.

Naslednji kamen spotike je bila aporičnost kulturne politike na občinski ravni, kjer tudi sklepi, ki so bili na višjih instancah bolj jasni, zbledijo v posebno nadležen odtenek sive. Lokalne veljake lahko diagnosticiramo z nekompetentostjo odločanja. Opozorjeno je bilo še na neustrezno kadrovsko politiko, katere kronski primer je bila izvolitev sedanje kulturne ministrice.

Z rešitvami so bili vedeži skopi. Baje razprava še poteka. Novo paradigmo odločanja je sicer poskušal orisati bivši kulturni minister Uroš Grilc.

Izjava

S takšnimi ali drugačnimi besedami sta to povedala tudi Mitja Rotovnik in Simon Kardum. Bojda nevednemu občestvu NSK je iz Nizozemske na pomoč prihitela direktorica nacionalne opere Tanja Mlaker, ki je navedla nekaj številk in izgovorila nekaj besed, ki naj bi obveljale kot primer dobre, skorajda skandinavske prakse.