Eugen Bertolt Friedrich Brecht, nemški pesnik in dramatik, se je rodil leta 1898 v Augsburgu. Spretno se je izognil prvi svetovni vojni in preglavice mu je zares povzročila šele druga. Nemčijo je v strahu zapustil že leta 1933 in kmalu pobegnil na Dansko. Ob zaostritvi razmer leta 1939 se je, preden jo je končno popihal v ZDA, preselil še severneje, na Švedsko.

Na predvečer druge svetovne vojne pa je na Švedskem s prvimi poslovnimi vragolijami začel tudi Ingvar Kamprad, danes poznan predvsem kot ustanovitelj največjega ponudnika sestavljivega pohištva – Ikea.

Zagotovo ne gre za naključje. Kaj bi lahko povezovalo nemškega umetnika in skandinavskega trgovca? Odgovor je pohištvo! Poglejmo zakaj.

Danes si boste lahko v Stari mestni elektrarni ogledali eno izmed Brechtovih krajših dram, Malomeščanska svatba. Režirala jo bo Sara Lucu. Poveljevala bo podmladku slovenske gledališke scene, študentom AGRFT. Drama je odličen dokaz za navidez nepomembno povezavo med Ikeo in Brechtom.

Boljši vpogled v produkcijo nam je sicer ponudila kar sama režiserka Sara Lucu.

Izjava

Brecht v svetu gledališča velja za predstavnika linije, na katero je bojda na veliko vplivala marksistična misel. Velik vpliv nanj naj bi imel Karl Korsch, marksistični teoretik s hitlerjanskimi brčicami, ki je Brechta poučil o tem, da si delavci ne lastijo produkcijskih sredstev, da morajo zaradi eksistenčne nujnosti prodajati svojo delovno zmožnost itd.

Vse to je laž! Srce se mi para, po črevesju se mi kotali biljardna krogla in moj žolčnik je prestopil v Islam, a vseeno moram razkriti, da je šlo le za pozo. Brecht je bil celo življenje zgolj lutka velikih korporacij, za katere je pisal drame, v katere je vrival subliminalna sporočila.

Natančneje si poglejmo omenjeno dramo, ki si jo boste v Ljubljani lahko ogledali danes ob 20.00. Klasična interpretacija tega Brechtovega zgodnjega izdelka govori, da gre za kritiko malomeščanske družbe – za kritiko njene površinskosti in iluzorne sreče, njene neavtentičnosti in krhkosti. Glavni simbol plehkosti razmerja ženina in neveste naj bi predstavljala krhkost pohištva – skupaj z razdrtjem lažnosti malomeščanskega sveta se razdre tudi pohištvo, ki ga je lastnoročno izdelal ženin.

Brechtov ozadenjski razmislek je v resnici radikalno drugačen. Krhkost doma narejenega pohištva je pravzaprav samo subtilno povabilo, da se pohištvo kupi kje drugje – naprimer v Ikei. Teme razdirajočega se pohištva najdemo tudi v dramah Brechtovega učenca Maxa Frischa, naprimer v Velikem besu Philipa Hotza iz leta 1956! Kakšen dokaz še potrebujete?

Zato, ko boste naslednjič z uporniškim sijom v očeh deklamirali tiste Brechotve najbolj igrive revolucionarne citate, se le spomnite, da vas je kapitalizem, tokrat utelešen v Brechtu, še enkrat privezal na stol, po možnosti iz Ikee, in vas zlorabil z valjarjem.

Če vas katarzična ugotovitev ni priklenila na posteljo, se lahko odpravite v galerijo ŠKUC, v kateri bo danes ob 20.00 otvorjena razstava hrvaškega umetnika Alena Floričića z naslovom Videos: 1998-2015.

Sodeč po zagonetnem opisu dogodka na strani galerije, pod katerega se je podpisal Vladimir Vidmar, bo razstava bodisi izredno kompleksna bodisi izredno nekompleksna in je ravno zato potrebovala razlagalni traktat z vbodi iz psihoanalize in piruetne analize statusa razsvetljenskega projekta v Floričićevih delih.

V vsakem primeru obljubljajo dovolj, zato vljudno vabljeni!