Danes je v Narodno univerzitetni knjižnici potekala novinarska konferenca ob izdaji dela Knjižica resnice Henrika Suze, enega od treh glavnih renskih mistikov. Na konferenci sta govorila filozof Gorazd Kocijančič, znan po svojem prevodu Platonovega opusa ter profesor z oddelka primerjalne književnosti Vid Snoj.

To, da je tema knjige misticizem, katerega smoter je v negaciji govornega zvena, kolikor je ta vezana na minljivo časovnost, se nakazuje tudi v obliki današnjega prispevka. Zla tehnika je očitno sklenila konkordat z večno resnico čistega niča in rušilno moč negacije usmerila tudi na poglobljeno štirinajst minut dolgo izjavo, ki smo jo ne-posneli z Gorazdom Kocijančičem. Povedano drugače - bedni telefon je med snemanjem crknil, zato izjave tokrat ne bo. Smola, za katero je očitno kriv Bog, proti kateremu zdaj bijemo vojno s sredstvom govornega aparata naših špikerjev.

Povejmu nekaj o avtorju dela Henrika Suza, ki ga poleg Mojstra Ekarta in Johannesa Taulerja štejemo za glavnega predstavnike renske mistike - ta je živel od konca trinajstega do približno sredine štirinajstega stoletja. Poleg misticizma se je bavil še s trubadurstvom. V svojem burnem življenju je poskusal kreirati most med krščansko filozofijo in grško antiko. To je razvidno iz filozofske osnove, ki jo sam išče predvsem v novoplatonizmu - ta je na eni strani povezan z misleci kot sta Plotin in Prokulus, na drugi pa z zgodnjimi krščanskimi pisci kot sta cerkveni oče Avguštin ter v mukah preminuli filozof Boetij.

Tekom svojega življenja je napisal več del, izmed katerih sta najpomembnejši ravno pravkar izdana Knjižica resnice in Knjižica večne modrosti. Zakaj najpomembnejši? To je jasno, če omenimo, da je Henrik prvi nemški filozof, ki je že tekom svojega življenja poskrbel za izdajo svojih del. Znotraj izdanega opusa je ravno Knjižici resnice namenil posebno mesto. V svojih delih je popisoval mistično izkušnjo bistvo katere ni, kot to razume javno mnenje, v velikih ter spektakularnih dogodkih, temveč v ukinitvi vsakršne navezanosti na minljivost tuzemskega sveta. Potrebno je priti do prvotno in večno trajajoče skrivosti čistega niča, ki vso to spektakularnost izniči. S tem se Henrikovo razumevanje mističnega približa miselnosti, ki jo v deželi vzhajajočega sonca prakticirajo različne religiozno-filozofske formacije - na primer Zen Budisti. Ko govorimo o zastranitvi minljive tuzemskosti pa s tem ne mislimo zgolj na plebejskost blišča, temveč na čisto vse - tudi na govor kot sredstvo sporazumevanja, katerega del je predstavljala tudi naša neposneta izjava.

Zaključujemo z drugo, žalostno novico. Od nas se je poslovil esejist, pisatelj ter prevajalec David Šalamun - sin nedavno preminule legende slovenskega pesništva Tomaža Šalamuna. Njegov opus vključuje dela Dobrodošli v Dializiju, New York v štirih letnih časih ter knjiga, ki jo je spisal skupaj z Matjažem Pikalom naslovljena Dvojna podaja.