Današnje Kulturne novice bomo posvetili Svobodnemu mestu Portič, ki obeležuje 50. dan svoje ustanovitve. Kot smo že poročali, je osmega februarja skupina slovenskih umetnikov, aktivistov in alternativcev zaskvotala počitniško naselje Portopiccolo na severu Tržaškega zaliva poleg Sesljana, čemur je dva dni kasneje sledila ustanovna skupščina. Obtožbe, češ da gre za čezmejno zasedbo, so bile hitro demantirane, saj je Portopiccolo prazni označevalec globalistične ekonomske izmenjave. Naselje, ki sodi pod privatno upravo, je namreč pred dobrimi petimi leti iz nič vzniknilo na »degradiranem« področju nekdanjega kamnoloma s spojem funkcij nakupovalnega centra, hotela, konferenčnega in wellness centra ter privatnih apartmajev, ki pa načeloma niso namenjeni stalnemu prebivanju. Podoba kraja z arhitekturo modernističnih teras, ki se vzpenjajo 20 nadstropij visoko, od morske gladine do kraškega roba, in hišami, ki posnemajo tradicionalno mediteransko arhitekturo, sledi estetiki vila blokov in nakupovalnih centrov ter s tem pooseblja princip gentrifikacije, ki mu v Svobodnem mestu Portič nasprotujejo s konceptom dinamične souporabe prostorov in povezave z lokalnimi skupnostmi, v katere umetni zaselek do sedaj ni bil vključen. Tjaž Juvan in Džilo, člana Cirkuške zadruge, sta nam navedla razloge, ki so vodili k zasedbi.

Tjaž Juvan in Džilo o razlogih za zasedbo

Zasedbi je sledil dvotedenski Festival za ohranitev svobodnega mesta Portič, ki je s streamanjem umetniških dogodkov iz Portiča in bližnjega Sesljana pridobil simpatije lokalne in mednarodne javnosti - medtem pa so potekala pogajanja z upravo ter lastniki stanovanj. Po sporazumu o začasni uporabi in petletni prepovedi vstopa »robokopov« v mesto je iz festivala nastala delovna skupina Ambasada Portič, ki gradi na medkrajevnih in medgenracijskih povezavah. Tako recimo potekajo v Portiču delavnice parkourja po modernističnih terasah; zgrajen je bil suhi večnadstropni tobogan za sesljanske otroke, skvoterji pa so tudi spodbudujali vzdrževalce Portopiccola pri ustanovitvi delavskega sindikata. Pomembno vez z okolico predstavljajo Tržaški anarhisti, ki so Portiču pomagali vzpostaviti 20 kilometrov dolgo brezžično internetno povezavo z WIFI link tehnologijo. Inovacija zasedbe pa je tako imenovano kolobarniško skvotanje, ki sta nam ga pojasnila Džilo in Juvan. 

Džilo in Juvan o skvotanju

Pod okriljem sprejemnega centra Ambasade Portič je vzklila tudi kletna Galerija za subterano umetnost. Svojo nedavno instalacijo v Galeriji komentira animatorka in kostumografinja Nina Šulin.

Nina Šulin o svoji razstavi

Razstavo lahko obiščete, če plačate Hojsovo globo za prestop meje. Skvoterji so poskrbeli, da lahko obiskovalci nemoteno krožijo, seveda v teh časih nadzorovano, in sicer z meritvami temperature, hitrimi testi in vsemi podobnimi preventivnimi rutinami. 

Najprepoznavnejši umetniški projekt Svobodnega mesta Portič je šele dobra dva tedna trajajoča spletna serija Utopia Re-enacted z vsakodnevnimi 10-minutnimi epizodami. Če gladka površina Portopiccola omogoča obiskovalcem, da vanjo vlagajo fantazme glamurja, prestiža in finančnega uspeha, se serija sprašuje, ali je moč v ta nedoločen prostor vnesti tudi fantazme in utopije drugačnega tipa. Projekt, ki nastaja s pomočjo crowdfundinga, recimo omogoča vsem patronom, da ponudijo predloge za nove karakterje ali zaplete. Najbolj ikonična epizoda, ki govori o coming outu 60-letnega ribogojnika Giovannija in njegovi romanci s 30-letnim zvočnim tehnikom Matjažem, pa je po besedah producentke Darje nastala spontano.

Producentka Darja o seriji

Prepoznavni pečat serije je mehčanje meje med dokumentaristiko in fikcijo, v kateri se produkcijska ekipa včasih znajde tudi pred kamero. V fluidni menjavi vlog se odpre prostor spontanosti in izpovedi, zgodijo se stvari, ki se sicer ne bi - nastopi utopija. 

Producentka o zasnovi serije

Poleg že omenjene Utopie re-enacted je z 8. marcem zaživela tudi iniciativa Utopia re-make, ki se je usmerila v reapropriacijo notranje opreme lastniških stanovanj v svojevrstne umetniške instalacije. Stanovanja torej hitro postanejo nekaj drugega, odmikajo se od konvencionalne namenskosti in pričenjajo prejemati nove podobe, ki so vizije rezidenčnih umetnikov, saj slednji prilagajajo prostor. Bor Pungerčič, arhitekt in scenarist, pokomentira vprašanje umetniške intervencije v prostor, ki smo ji priča pri iniciativi, z naslednjimi besedami. 

Bor Pungerčič o iniciativi

Skvot v Portopiccolu je torej mirno sobivanje s statusom quo, mirno in nemoteno eksistenco turizma, ki nikoli ne izstopi iz sebe ali se prevprašuje. To tematiko obravnava serija okroglih miz, imenovanih Svobodno mesto, ki poteka od 19. marca in ji lahko spremljate preko streama ali podcasta Piratski radio Portič. 

Svoboda prostora in svoboda nasploh ne nastopi - kot razloži Pungerčič - s porajanjem alternativne kulture, kajti ta je še vedno oblika estetizacije, proti kateri nastopa skvot. Četudi namreč poskusimo predmet v prostoru nadomestiti z novim predmetom, je ta še vedno predmet konzumacije. Skvot torej naznanja odmikanje od umetniškega produkta v smeri svobode, ki je igriva.

Pungerčič o svobodnem mestu

Smoter skvota je diametralno nasproten turističnemu naselju, saj želi z revitalizacijo prejšnje revitalizacije tako imenovanega degradiranega območja vnesti avtentično dinamiko v kraj, ki je je bil oropan zavoljo izgleda. Pungerčič, tudi član Delovne skupine za dinamično souporabo prostorov, opozori na problematiko definiranja skvota.

Pungerčič o definiranju skvota

Tako je recimo wellness center Portopiccola dobil novo vlogo sedeža Skupščine Svobodnega mesta Portič. 

O skupščini v jacuzziju

S Portičem sta bila v stiku vajenka Maja in mentor Samo.