“Ne, nisem bila zaščitena s tujstvom

in ni varovalo me tuje nebo, –

jaz sem bila tedaj s svojim ljudstvom,

tam, kjer je ono, na nesrečo, bilo.”

 

Znašli smo se v odsotnosti dogodka med včerajšnjo preteklostjo in jutrišnjo prihodnostjo. Na prehodu iz preteklega poraza in jutrišnjega vstajenja. Ali pa smo vse skupaj malo pomešali?

Današnje Kulturne novice smo začeli s citatom Ane Ahmatove. Na včerajšnji dan pred 130 leti se je rodila ruska modernistična pesnica, ki je zaznamovala srebrni vek ruske literature. No, pa preskočimo vso vmesno obdobje in se znajdemo v  sedanjosti. Včeraj se je na Rožniku navdihovalo nad žensko avtorico, ki ve, kako se pere belo perilo. Ja, slavi se kresnika, ki ga je včeraj prejela Bronja Žakelj za svoj avtobiografski roman Belo se pere na devetdeset. Končno je literarno nagrado prejela ženska, več o romanu in podeljevanju nagrade pa nam pove naša sodelavka Anja Zidar.

Izjava

Gre torej za avtobiografski roman, vprašanje njegove kakovosti pa rešuje prav žanr sam. Osebna izkušnja torej. Več o tem spet nadaljuje Anja Zidar.  

Izjava

Klic po preteklosti se zazdi kot varna cona, kamor se lahko skrijemo pred problemom kakovosti sodobne slovenske literature in njene zvezanosti s slovenstvom. “Ne, nisem bila zaščitena s tujstvom in ni varovalo me tuje nebo,” zapiše leta 1961 Ana Ahmatova, ki svoje domovine, kljub konfliktu z oblastjo, nikoli ni zapustila. Kako se povezujejo nacionalnost, država in literatura se je videlo tudi ob pisanju slovenske ustave. Eden izmed ustanoviteljev Zbora za ustavo je bilo namreč Društvo slovenskih pisateljev. Današnji dan se torej zdi kot prazno mesto, ki križišči med simptomom prešernovske strukture in njegove politične samoozdravitve. Kako se vse skupaj zmelje še v kapitalistično potrošniško logiko, pa opozarjajo mediji, ki razglašajo: “Pojdite v trgovine danes, jutri je državni praznik!”