Pozdravljene v današnjem Kulturnem obzorniku! Zunaj je, če še niste skužile, jesen, torej: konec je pasje vročine in še nekaj časa imamo, preden postane mrzlo kot pes. No, saj ne bomo pasje in vas ne bomo dolgočasile z vremenom ... Khm, no, zdaj pa je res že čas, da preidemo k stvari. Gotovo že veste, kam pes taco moli: spraševale se bomo, zakaj je vse okoli nas tako pasje, kadar je slabo, ter kaj nam jezik, literatura in ljudsko izročilo povedo o našem odnosu do psov. 

Pri tem nam bodo pomagali današnji sogovorniki, ki so sodelovali pri nastanku knjige Imena slovenskih psov. Knjiga bo pri Založbi ZRC izšla na svetovni dan živali, 4. oktobra. Sestavljena je iz dveh delov: prispevkov posameznih avtorjev o odnosu med človekom in psom ter slovarskega dela, kjer so zbrana slovenska imena psov, najpogostejša izmed katerih so tudi etimološko osvetljena. Njen avtor, doktor Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, pove, da sicer ne obstaja veliko tovrstnih knjig.

V najboljšem primeru imajo neke sezname …

Omenjena Lam in Mokoš sta Snojeva pasja družabnika, ki se pojavita tudi na naslovnici knjige. Avtor pa se ne pokloni samo njima, knjiga je opisana kot spomenik živalim, ki so se pred 15.000 leti ali več odločile živeti v podrejenem in brezpogojnem sožitju s človekom. Snoj je o tem sožitju razmišljal z jezikoslovnega vidika.

Tu je zares veliko zanimivega ...

Ko poslušamo te frazeme, hitro opazimo, da imajo najpogosteje negativen prizvok. Snoj razmišlja o razlogih za to.

Treba je vedeti, da pes živi slabo življenje … 

Tudi doktorica Marjetka Golež Kaučič, ki je v knjigi prispevala poglavje o tem, kako se odnos med človekom in psom kaže v folklori, opaža skrajno hierarhiziran odnos. Sama se odmika od antropocentričnega pogleda in si pri svojih raziskavah prizadeva zavzemati stališče živali. 

Pogled na psa ni pogled na motiv ali temo … 

Sogovornica ugotavlja, da je slabšalen odnos, ki se kaže tudi v kulturni in jezikovni zapuščini, posledica človekove brezbrižnosti do sveta okoli sebe. V svojem prispevku obravnava tudi pripovedi in pesmi, v katerih se pes upre človekovemu krutemu ravnanju. Tovrstne pesmi in pripovedi izvirajo iz okolij, kjer je človek živel v večjem sožitju z naravo. Opaža, da je tovrstno sožitje že dolgo časa redkost, zato v postavljanju v živalsko kožo vidi pomembno etično in politično držo. 

Treba je pogledati na žival kot na resnično bitje … 

Ta odtujenost človeka od živali se, kot smo slišale, odraža na vseh področjih človekovega izražanja, od jezikovnega do umetniškega. A v književnosti najdemo tudi primere lepšega, družabniškega sobivanja. Nekaj jih poda doktor Tone Smolej, ki je k Imenom slovenskih psov prispeval poglavje o psu v slovenski prozi.

To so bili v glavnem pisatelji …

V zadnjih petdesetih letih se je pojmovanje naših štirinožnih ljubljenčkov od psa kot služabnika še bolj odločno prevesilo k psu kot družabniku. Ta sprememba pa se kaže tudi v imenih. Do kakšnih sprememb pride pri imenovanju psov, obrazloži doktor Snoj. 

Pes je postal človekov družabnik … 

Doktorica Golež Kaučič poudari, da pes kot družabnik obstaja predvsem v urbanih okoljih. V ruralnih še vedno marsikdaj ostaja služabnik, pripet na verigo. Tudi sicer pa naš odnos do psov in živali nasploh ostaja problematičen.

Še vedno je podrejen … 

Zvesta kot pes vam ostaja Nastja.

S knjigo pozira Tex.