»We're not faggots, we're dykes, you asshole«
Tako kot so skozi zgodovino prostore okupirali moški z denarjem in iz njih sistematično izključevali ženske, nebele, revne in vse ostale, so bili tudi znotraj kvir skupnosti moški, sicer neheteroseksualni, vsekakor pa cisspolni, tisti, ki so zavzeli večino prostora. Prostorov za kvir ženske in transspolne osebe je še danes občutno manj, imajo manj finančne ter institucionalne podpore, manjši družbeni vpliv in skozi čas so bili občutno manj vidni ter popisani – zadnje posebej velja tudi za osebe, ki so tovrstne prostore naseljevale.
A te osebe so vendarle obstajale, že pred osemdesetimi, ki pri nas veljajo za začetek organiziranega gibanja. Kvir ženske in trans osebe so soustvarjale našo kulturo, a niso del naše zgodovine, vsaj tiste, ki so jih pisali ravno omenjeni okupatorji prostorov, moški pripadniki vladajočih razredov. Ti so spolno ali seksualno nenormativne ženske opisovali kot osamljene, čudaške in samotarske, njihova življenja pa kot nesrečna in prazna.
Tako je bilo na primer čudaško in prazno življenje naše najbolj znane in priljubljene slikarke Ivane Kobilca, ki je živela v različnih evropskih prestolnicah. V Parizu na primer z dvema lezbijkama, ki sta ostali njeni bližnji prijateljici do konca življenja, ustvarjala in se izobraževala, govorila več jezikov, kadila cigarete in obiskovala zabave. O tem se v šoli nismo učili. Kobilca je ob obujanju spominov na svoje življenje dejala, da je odstrla vsako zaveso, videla svet in življenje, ki je bilo lepo in polno sonca, in dodala še, da ji ni žal. Domnevna praznina, ki so jo projicirali na njeno izjemno življenje, najbrž izhaja iz dejstva, da ni nikoli izkusila edine prave izpolnitve za žensko – poroke in materinstva.
Blazno nesmotrno je bilo tudi življenje Alme Karlin, poliglotke in pisateljice z več kot dvajset objavljenimi deli, ki je prepotovala svet. Tudi ona se ni, bog ji odpusti, nikoli poročila, je pa njena najboljša prijateljica, angleška slikarka Thea Gammelin, z njo živela dvajset let – od prvega srečanja pa dokler ju, kot bi se reklo, ni ločila smrt. To pa je pravo tovarištvo!
Podobne Zamolčane zgodovine, ki sta jih v enako naslovljenem delu, izdanem leta 2018 odstrli Tatjana Greif in Nataša Velikonja, so doletele tudi slikarki Eldo Piščanec in Henriko Šantel, literatki Pavlino Pajk in Ljudmilo Poljanec in druge spolno in seksualno nenormativne ženske ustvarjalke. Dolgo pozabljen je bil tudi odvetnik in pisatelj Ljubo Prenner, ki je, kot danes vemo, na mnogo načinov kviril spol, dolgo preden je za to obstajala terminologija ali konceptualni okvir, s kakršnim operiramo danes.
Naštele smo le nekaj primerov kvir oseb, ki so s svojim ustvarjalnim delom otežile brisanje spomina na svoj obstoj. Dovolimo si sklepati, da jih je obstajalo še toliko več, in žalovati, da so ostale popolnoma izpuščene iz kolektivnega spomina. Vemo, da so se morale, ker pač ni bilo izbire, poskušati uveljavljati predvsem v prostorih, v katerih zanje ni bilo posluha in razumevanja. Verjamemo, da so si poskušale, na primer ob večerih v zakajenih stanovanjih, za katere ne bomo nikoli izvedeli, izboriti kančke prostora in časa tudi čisto zase.
O prostorih kvir žensk na območju Slovenije lahko z manj ugibanja govorimo s pogledom na zadnjih nekaj desetletij, sploh od študentskih vrenj leta 1968 naprej. Na turo takšnih prostorov nas je v soboto, 3. junija, v okviru 9. edicije festivala Lezbična četrt peljala pisateljica, prevajalka, publicistka in dolgoletna lezbična aktivistka ter soustvarjalka teh prostorov Suzana Tratnik.
V današnji oddaji bomo obiskale nekatere izmed prostorov, ki nam jih je na Lezbični turi po Ljubljani predstavila Tratnik, pa še kakšnega za povrh. Vprašale se bomo tudi, zakaj ti prostori izginjajo.
Najprej se bomo ustavile na Starem trgu pri Galeriji ŠKUC, ki na tem mestu obstaja že od leta 1978. ŠKUC – Študentski kulturno umetniški center je, tako kot Radio Študent, vzniknil iz študentskega vrenja leta 1968, obe instituciji pa od takrat predstavljata pomembno infrastrukturno oporo in vsebinsko alternativo vladajočim kulturnim usmeritvam. Galerija Škuc je v osemdesetih postala središče alternativnih gibanj in scen, tudi gejevskih in lezbičnih. Prva lezbična skupina se je, sprva znotraj krogov feministične sekcije Škuca – Lilith – in nato samostojno, razvila sredi osemdesetih let. Tam je bila tudi Suzana Tratnik.
Tako je zaživela Škuc LL, lezbična sekcija Škuca, prva lezbična skupina v Jugoslaviji in nasploh v vzhodni Evropi. Enako pionirska je bila na tem območju gejevska sekcija Škuca Magnus, ki je nastala leta 1984. Naslovnica Mladine, ki jo omenja Tratnik, je s sloganom »Ljubimo ženske« obstoj LL naznanila 30. oktobra 1987. Lezbijke so uradno obstajale, prvič so imele tudi čisto svoje prostore in dogodke. Eden izmed njih je bil lezbični festival videofilma leta 1988, ki sta ga organizirali Tratnik in Nataša Sukič.
Škuc LL je v osemdesetih in devetdesetih postal pomembna civilno politična in kulturna sila, v sodelovanju z Magnusom pa je organiziral številne dogodke, med drugimi tudi legendarni nedeljski disko v Klubu K4. Ta je tudi naslednje prizorišče današnje ture.
Zlata leta K4 so se nadaljevala v devetdesetih, ko so leta 1993 aktivistke in aktivisti LL in Magnusa, oziroma Roza kluba, izvedeli, da MOL začenja rušiti objekte bivšega štaba JLA na severni strani Metelkove. 10. septembra 1993 so izvedli skvot in zasedli prostore, v katerih so oktobra vzpostavili delovanje LGBT kluba Magnus-Monokel. Tri leta kasneje je MOL prostor uradno oddal Društvu ŠKUC, še dve leti kasneje pa se je prostor razdeli na lezbični klub Monokel in gejevski klub Tiffany, kot ju poznamo še danes.
Škuc LL in Škuc Magnus sta zavzemanje javnega prostora dosegala tudi z izdajanjem številnih revij in drugih publikacij. Takšne so bile denimo Gayzine, Lesbozine, Roza Vix, Revolver, Kekec, Pandora, politična in kulturna revija Lesbo in druge. Prav tako so fizični in metaforični prostor zavzemale z založništvom knjig, ki še danes izhajajo v dveh zbirkah: Vizibilija in Lambda. V sklopu Škuc LL pa na Metelkovi 6 od 1. maja 2001 deluje tudi Lezbična knjižnica. Ob obisku knjižnice dandanes se zna zgoditi, da naletite na pesnico, esejistko in zvočno umetnico Nino Dragičević, kar se je ob nedavnem obisku zgodilo tudi nam.
Skupina lezbičnih aktivistk, od leta 2001 do 2008 aktivnih v klubu Monokel, vključno s Tratnik, je tedaj začela razmišljati o še enem kvir prostoru, ki pa ne bi bil namenjen le nočnemu življenju. Maja 2008 je zaživel še en legendarni kvir prostor, Cafe Open.
Jenny Schecter - "We're not faggots, we're dykes, you asshole."
Nasilje se je stopnjevalo in leta 2009, medtem ko je v Cafe Open potekal literarni večer, je skupina obritoglavih moških prostor napadla z baklami. V napadu je bil poškodovan aktivist Mitja Blažić, ki se je, tako pripoveduje Tratnik, napadalcem zoperstavil že pred lokalom. Skupina napadalcev se je kmalu razbežala, bakle, vržene v notranjost, pa se k sreči niso prižgale. Ker je eden izmed napadalcev za sabo pustil izsledljiv DNK, so se proti trem izmed njih kasneje začeli sodni postopki. Končali so se brez obsodbe, saj se je izkazalo, da je bil DNK nezakonito hranjen v policijski bazi, brez njega pa DNK-ja s kraja zločina ne bi mogli povezati z napadalcem. Tratnik se spominja vprašanj, ki ji jih je tekom sodnih postopkov zastavil odvetnik napadalcev.
Podoben napad je skupina moških 10 let kasneje, leta 2019, izvedla tudi na Metelkovi: razbila je vhodna vrata stavbe Lovci in poskušala priti do osebja klubov Tiffany in Monokel, ki so se zabarikadirali v enega izmed prostorov – nasilneži so razbijali po vratih in pozivali »pičke in pedre«, naj pridejo ven. Pogum napadalcev je sicer hitro usahnil, ko so v ozadju zaslišali zvok sirene, čeprav, kot se je kasneje izkazalo, ta še ni bila policijska.
A neonaciji z baklami niso edina grožnja kvir prostorom. Ob obisku lezbične ture po Ljubljani smo se obiskovalke zavedle nečesa srhljivega: da gledamo predvsem spomenike temu, kar so nekdaj bili lezbični oziroma kvir prostori. Tako je v prostoru nekdanjega Cafe Open danes AirBnB, kjer lahko prespi vrsta, toliko invazivnejša od nutrij: bogati turisti, za katere se avtohtono prebivalstvo vztrajno izrinja iz centra mesta. Ta posebna vrsta lahko ob svojem obisku LGBT prijaznega mesta žura tudi v komercialnem diskaču K4, danes v privatni lasti. O nekaterih kvir prostorih, kot je bil fensi kafič Fraga v starem mestnem jedru, danes pričajo le še propadajoče ruševine.
O vplivu neoliberalizacije na spreminjanje in izginjanje kvir prostorov smo vprašali literatko, prevajalko, sociologinjo in dolgoletno aktivistko Natašo Velikonja.
Za kvir ženske pri nas še vedno obstaja Škuc LL in njegovi dogodki, kot je na primer Lezbična četrt, in začasni prostori, ki jih takšni dogodki ustvarjajo. Na papirju imamo kvir ženske zase tudi lezbični klub Monokel, a na povprečen vikend večer v njem najdemo ogromne količine plešočih strejt bros. Resnično kvir ta prostor dandanes postane le ob določenih dogodkih. Vsekakor so mimo leta članskih izkaznic. O vsesplošnem odpiranju prostorov in o različnih pogledih na lezbični aktivizem razmišljata Velikonja in Dragičević.
Do odpiranja kvir prostorov širši populaciji je kritična tudi Tratnik. Zakaj je tako pomembno, da imamo svoje, lastne, varne prostore, ki so samo za nas, smo govorili tudi z mlajšo generacijo soustvarjalk prostorov, Nežo Oder, transfeministično aktivistko, trenutno tudi direktorjem TransAkscije.
Oder je tudi bivši direktor Zavoda Koroška Pride, ki prostore vzpostavlja daleč od centra, po katerem smo se danes sprehajali skozi celotno oddajo.
V današnjem Kulturnem obzorniku smo se sprehodile skozi Ljubljano, po prostorih, ki so jih kvir ženske ustvarile za kvir ženske. Veterankam se zahvaljujemo, vse nove generacije pa pozivamo k novim skupnim borbam v času akutne neoliberalizacije in ponovnega vzpona radikalne desnice. Še en prostor, ki ga za konec omenjamo, pa je točno tale, poslušalke – pokvirjeni eter Radia študent. V zadnje pol ure ga je poskušala naseliti Neja.
Dodaj komentar
Komentiraj