Vlada se je 19. januarja z elegantno ‒ ženijalno! ‒ potezo znebila še dveh direktorjev in ene ustanove in tako zadala še en udarec zapuščini Vaska Simonitija. Na svoji 32. redni seji je vlada s sklepom združila Muzej novejše zgodovine in Muzej slovenske osamosvojitve. S tem sta postala odveč tudi direktorja Jože Dežman in Željko Oset. Vršiteljica dolžnosti direktorice novega Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije je postala Nataša Robežnik, umetnostna zgodovinarka in dosedanja vodja pedagoškega oddelka v Muzeju novejše zgodovine. Čuvaj javnega interesa RTV je šel nemudoma v akcijo, že 23. januarja smo zaslišali ...

V gosteh pri Igorju Pirkoviču sta po nekaj mesecih udarce ‒ seveda samo retorične ‒ znova izmenjala ministrica za kulturo Asta Vrečko in njen predhodnik Vasko Simoniti. Ta je dvoboj odprl z lekcijo iz zgodovinopisja in politične teorije. Prisluhnimo izboru poudarkov.

Profesor Simoniti, pogrešali smo vas! A tudi ministrica Vrečko se je odlično držala. Za razliko od svojega predhodnika se ni spraševala po definicijah, pač pa je lepo navedla razlage in razloge za vladno potezo. Prostore, namenjene muzeju osamosvojitve, so že davno namenili Arhivu Republike Slovenije, združitev pa ne prinaša kadrovskih sprememb in je utemeljena tudi s skopostjo zbirke novoustanovljenega muzeja in pomanjkljivimi »podlagami« ustanovitve. Stroka, stroka in še enkrat stroka, če parafraziramo Lenina. Provokacije na gospo ministrico niso učinkovale.

Poteza vlade pa je prav res ženijalna! V enem zamahu so se znebili kar dveh direktorjev s petletnim mandatom, ki sta živcirala civilno družbo. Obenem pa muzeja osamosvojitve niso dejansko ukinili, kar pomeni, da ogorčenje gospodov Jelka Kacina, Dimitrija Rupla, Janeza Janše in Lojzeta Petrleta v imenu Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve zveni nekoliko za lase privlečeno.

Kaj hočemo, osamosvojitelji pač morajo nekaj osamosvajati, pa četudi svoj lastni muzej-mavzolej. No, tudi gospod Pirkovič se ni slabo izrazil.

Tako, zdaj pa zares. Tehnik, prosim, avizo!

23. januarja se je začela prenova Vodnikove domačije v Šiški. Razlog za prenovo, pišejo na spletiščih Mestne občine Ljubljana, sta požarna varnost in protipotresna utrditev. Obnovili bodo tudi fasado in stavbno pohištvo ‒ torej reči, kot so okna in vrata.

V izjavi zavoda Divja misel, ki Vodnikovo domačijo, kjer vodijo tudi pisarno Ljubljane Unescovega mesta literature, upravlja od leta 2015, so nam sporočili, da bo prenova prinesla tudi spremembe v organizaciji notranjih prostorov. Dvorana na podstrešju, so zapisali, ni požarno in statično varna, zato bodo sledili predlogu arhitektov in dvorano preselili v pritličje sosednje stavbe »ob kamniti mizi«, kjer trenutno deluje galerija. Dvorana na podstrehi, do katere se zaenkrat prebiješ po ozkih in strmih stopnicah in je zato nekaterim nedostopna, bo po obnovi namenjena manjšim dogodkom in šolskim skupinam.

Večjih sprememb v programu pred in med prenovo, ki bo predvidoma trajala do konca poletja, ne načrtujejo. Morda pa bodo ponudbi dodali tudi kavarno.

V vmesnem času ‒ z otvoritvijo 14. februarja ‒ bo zavod Divja misel upravljal s prostori Trubarjeve hiše literature na Stritarjevi ulici 7. V začasne prostore se seli večji del programa Vodnikove domačije, vključno z malo knjigarno in prodajalno ilustracij. Ker pa so prostori na Stritarjevi nekoliko manjši, bo del programa v času prenove potekal tudi na drugih lokacijah.

Začasna selitev enega pomembnejših kulturnih središč v mestu ‒ sodobnega kulturnega doma, če temu tako rečemo ‒ nas je opozorila, da smo izgubili podobno institucijo v centru: Trubarjevo hišo literature. Ta drugi pomemben in vsem dostopen kulturni dom, ki ga je na Stritarjevi ulici 7 upravljala Mestna knjižnica Ljubljana, že nekaj časa ne deluje več.

Prostore, ki so v lasti občine, je mestna knjižnica upravljala po pogodbi. Trubarjeva hiša literature je obiskovalcem nudila čitalnico in manjši prireditveni prostor za literarne in druge dogodke. Zaradi lokacije v centru in dostopnosti za organizatorje dogodkov je bila nekaj let svojega obstoja pomembno središče literarnega življenja, čeprav se občinstvo na dogodkih ni vedno ravno trlo.

Rok Dežman, ki je bil programski vodja Trubarjeve hiše literature, nam je povedal, da so od pogodbe z občino in upravljanja odstopili sami. Program dogodkov so iz Trubarjeve hiše želeli preseliti v prostore knjižnice, ki ima navsezadnje šestintrideset lokacij in vsaj dvajset za prireditve ustreznih prostorov. Dogodke želijo tudi tesneje povezovati s knjižnično dejavnostjo in gradivom, kar v prireditvenem prostoru na Stritarjevi ni bilo mogoče. Občini so tako predlagali, da za Trubarjevo hišo literature najde drugega upravitelja. Od občine, kjer so z javnim izjavljanjem zelo previdni, danes še nismo prejeli odgovora o dolgoročnih načrtih za prostore na Stritarjevi ulici. Lahko pa rečemo: Ljubljana potrebuje kulturne domove, ne muzejev!

Foto: STA