Začarani krog slovenske fantazijske literature
Nekoč pred davnimi časi, za sedmimi gorami in sedmimi vodami, ko se je uveljavilo javno šolstvo in branje ni bilo več privilegij elit, se je pojavila nova plast bralcev. Toda zlobne elite se niso kar tako predale, nad literaturo so priklicale prekletstvo, ki jo je do današnjih dni razcepilo na dvoje – na visoko in nizko oziroma žanrsko literaturo. S tem urokom so bile začarane tudi fantastične zgodbe, ki so odtlej primerno branje le za otroke in druge neresneže.
Slišali ste pisatelja Andreja Ivanušo, ki se ga morda spominjate po seriji zgodb Čudovita potovanja zajca Rona. Ivanuša si skupaj z Bojanom Ekselenskim, avtorjem omenjenega romana Vitezi in čarovniki, že leta prizadeva za razvoj domačega fantastičnega žanra. Bila sta na primer med ustanovitelji društva spekulativnih pisateljev Zvezdni prah.
Društvo Zvezdni prah je izdalo dve antologiji fantastične literature in enainštirideset številk Fanzina.
Mnogi avtorji spekulativne, znanstvenofantastične in fantastične literature le stežka najdejo založnike, kar pomeni, da so obsojeni na samozaložbo. Tudi Andrej Ivanuša je svoje knjige pogosto izdajal pri svoji založbi Pro-Andy.
Tako o uroku obskurnosti razmišlja pisateljica in študentka primerjalne književnosti Julija Lukovnjak. Nadaljuje urednica in kritičarka Veronika Šoster.
Tudi založbe, ki izdajajo fantastično literaturo, raje ostajajo pri preverjenih tujih uspešnicah. Julija Lukovnjak, avtorica dveh fantastičnih romanov o Edgarju Kaosu, meni, da založbe zaradi dvomov o tržnem uspehu domačih del vanje ne vložijo dovolj sredstev.
Veronika Šoster dodaja, da se fantazijska književnost sooča s podobnimi problemi kot preostanek slovenske književnosti. Zaradi majhnosti slovenskega knjižnega trga je skoraj vsaka knjiga za založbe tveganje, saj te težko predvidevajo, ali bo določena knjiga dobro sprejeta ali v celoti spregledana.
Rešitev uroka, ki pri nas še visi nad fantastično književnostjo, je torej v rokah založb in urednikov. Interesa nenazadnje ne manjka, kar kaže tudi to, da imamo vedno več festivalov in konvencij fantastičnega žanra. V Ljubljani se je pred desetimi dnevi odvila največja: Na meji nevidnega, na Jesenicah že nekaj let poteka festival Meteorita, v Kopru Anime konvencija UMIKO, v Celju pa Fanfest. Ne manjka niti društev, podcastov in bralnih krožkov, kakršen je Klub fantastičnih, ki sta ga lani ustanovila Aljaž Rabič in Katarina Baša.
Bralke že čakajo na pogumne urednice, ki bodo končno premagale stoletni urok in iz obskurnosti rešile domači fantastični žanr in njegove avtorice ter avtorje.
Kulturni obzornik je pripravila vajenka Nika Š.
Ilustracija: Patrik Komljenović
Dodaj komentar
Komentiraj