Pozdravljeni v Kulturnih novicah. Pred dobrim letom dni smo na naših valovih že izčrpno poročali o famoznem projektu izgradnje druge Narodne in univerzitetne knjižnice ali krajše NUK-a 2. Projekt, katerega zgodovina je dolga več kot tri desetletja, je po osamosvojitvi in devetnajstletnem zanemarjanju ter ustavitvi priprav na gradnjo, ki so se začele leta 2008, po zahtevi Ministrstva za kulturo iz leta 2011 leto zatem le dobil novo arhitekturno rešitev biroja Bevk Perović. Ta je po besedah takratnega direktorja direktorata za investicije na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mitje Valiča zamenjala, citiramo, »arhitekturno, oblikovno, vsebinsko in funkcionalno vprašljiv« načrt, ki ga je davnega leta 1987 zasnoval arhitekt Marko Mušič. 

Vendar pa je zadeva od takrat mirovala, vse dokler ni 6. maja lani Agencija za okolje sprejela odločitve, da investitor projekta NUK 2 ne potrebuje okoljevarstvenega soglasja za začetek gradnje. S to odločitvijo je tako rekoč sovpadla novica, da je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na podlagi interventnega zakona za zagon gospodarstva po epidemiji projekt NUK 2 uvrstilo na seznam pomembnih naložb, ki bi lahko bile zaključene do leta 2024, če bi »državi uspelo zagotoviti finančne vire za nemoteno nadaljevanje in realizacijo projekta«.

V vsem tem času se je, kot smo prav tako že poročali lani, ideja o tem, kakšno knjižnico potrebujemo, bistveno spremenila. Mušič si je NUK 2 pred več kot tridesetimi leti zamislil kot narodno knjižnico z zaprtim knjižničnim arhivom, medtem ko je aktualna rešitev bližje ideji nove univerzitetne knjižnice z najaktualnejšim gradivom v prostem dostopu, ki naj bi bila arhitekturno bolj podobna Plečnikovi stavbi. 

Minulo sredo je saga o projektu NUK 2 dobila novo poglavje, saj je ravnatelj NUK-a Viljem Leban skupaj z ministrico Simono Kustec in ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem podpisal dogovor o ureditvi medsebojnih razmerij, ustanovitvi stavbne pravice in začasni uporabi dela nepremičnin za gradnjo NUK-a 2. Dogovor naj bi, kot so zapisali, urejal še zadnja odprta vprašanja glede rabe zemljišč in odpiral pot za pridobitev gradbenega dovoljenja. Kaj natančneje to pomeni oziroma katera so bila ta »odprta vprašanja«, smo vprašali kar ravnatelja neposredno:

Izjava

Čeprav naj bi bili z omenjenim dogovorom še korak bližje k izgradnji, kot se radi pohvalijo, prvega javnega prostora kulture in znanja po osamosvojitvi, pa je kakopak najzahtevnejša naloga vsakega tovrstnega projekta iskanje finančnih virov. Te naj bi glede na izjavo, ki jo je ob podpisu dogovora podal ravnatelj, našli in založili v finančno konstrukcijo projekta predvidoma v začetku prihodnjega leta, kar bi pomenilo, da se lahko dejanska gradnja začne čez eno ali dve leti. Več o iskanju sredstev, možnosti, da se ta najdejo v začetku naslednjega leta, in drugih »malenkostnih« postankih na poti h gradnji, pove Leban:

Izjava

Kot smo še izvedeli, neposredno udeleženi pri tem, sicer narodnem projektu za zdaj še nimajo izbranega izvajalca omenjenih arheoloških izkopavanj, vendar pa ta po ravnateljevi lastni oceni ne bi smela biti razlog, da se gradnja kakorkoli zavleče ali povsem ustavi. Kljub temu na sončni strani Alp pri večjih projektih in projektih državnega značaja le redkokdo še verjame v časovne napovedi odgovornih, leto 2024 pa tudi ni več tako daleč, zato bomo s skeptično mero optimizma – po službeni dolžnosti – spremljali nadaljnji potek dogodkov.