Življenje na učni kmetiji
Ujetost v ritmu mestnega, intelektualnega življenja in krč nenehne produkcije kritiških zapisov sta dominirala moj vsakdan. Konec aprila sem med enim od brskanj po socialnih omrežjih, ki so zame predstavljala pobeg v zatočišče brezumnega skrolanja, naletela na objavo: Resilience through nature: a group volunteer ESC kamp on pa permacultural farm Mokovec. Projekt, ki je mlade z vseh koncev Evrope vabil na šesttedensko izobraževanje, je nagovarjal s fotografijami narave, zelenjavnih gredic, preprostega kmečkega življenja in skupnostnih druženj okrog ognja. Fotografija deklice, ki z vsem užitkom zagrize v ogromno rdečo peso, me je spomnila na poletja, ki sem jih preživljala pri babici na podeželju. Izpolnila sem prijavnico. Ta je spraševala po dosedanjih izkušnjah na področju trajnostnega življenja in interesenta seznanjala z okoliščinami bivanja: osnovna infrastruktura, bivanje v šotoru, kompostni WC, zunanji tuš. Odsotnost luksuza, ki diši po svobodi, skratka.
Osrednja zgradba na tri hektarje velikem posestvu, idilično umeščenem med gozdno obrobje in razgled nad dolino, je vidno načeta, dvestoletna kmečka hiša. Obhod domačije je poleg treh bogato zaraščenih njiv razkril glavne infrastrukturne elemente: gradbeno delavnico, zunanjo skupnostno kuhinjo, kompostni WC, šotorišča in dve kazahstanski jurti. Pomivanje, pranje in tuširanje se opravlja zgolj z ekološkimi preparati, saj se odpadna voda, filtrirana z biološko čistilno napravo, steka na vrt.
Dolga leta zapuščena Kmetija Mokovec, ki leži v majhni vasici Bork nad Zrečami, je ponovno zaživela pred štirimi leti. Takrat sta jo odkupila socialna pedagoginja Barbara Prija Balan in njen partner Peter Šeremet, ki se ukvarja z naravno gradnjo. Prenovljena v skladu s permakulturnimi principi kmetija združuje različna področja trajnostnega, ustvarjalnega in skupnostnega življenja. Gostitelja naravno okolje povezujeta s celostno pedagogiko, ki z izkustvenim učenjem omogoča posameznikov osebni in družbeni razvoj.
Za vzdrževanje kmetije in gradbene načrte, ki vključujejo celostno prenovo osrednje bivanjske enote z naravnimi materiali, skrbi Peter. Med enim od večerov druženja ob ognju nam pove, da obsežno znanje na različnih področjih gradbeništva rad deli z drugimi.
Peter je 41-letni graditelj, ki pokriva večino področij v gradbeništvu. Specializiran je za naravno gradnjo, ustvarja z lesom, različnimi ometi, slamo, kamnom in drugimi naravnimi elementi. Prija je 36-letna pedagoginja, ki se pri svojem delu osredotoča na skupinsko dinamiko in delo z ljudmi. Pri tem naravo, umetniške in somatske prakse, kot so cirkus, ples ali gib, združuje v pedagoška orodja. Pokriva tudi večino vrtnarjenja na kmetiji. Njuni odločitvi za življenje na kmetiji je botrovalo prepričanje o nujnosti medsebojne podpore, solidarnosti in neprofitnih oblik sodelovanja.
Prija in Peter na kmetiji redno izvajata doživljajske pedagoške dejavnosti po načelih izkustvenega učenja za otroke in mlade. Gostila in mentorirala sta številne slovenske in mednarodne prostovoljce. To jima omogočajo mednarodne mreže, kot je na primer WWOOF: Svetovna organizacija ekoloških kmetij, ki podpira izmenjavo prostovoljcev na ekoloških kmetijah. Med 16. majem in 26. junijem pa sta letos pod okriljem Evropske solidarnostne enote, ki mladim do 31. leta omogoča mednarodne prostovoljne izmenjave, kmetijo šest tednov delila z nami – desetimi prostovoljci iz Slovenije, Francije, Nemčije, Nizozemske, Rusije in Jordanije.
Remi, eden od udeležencev, opiše izkušnjo s prvimi aktivnostmi, ki so že na začetku vzpostavile varno platformo za ranljive in iskrene medosebne izmenjave.
Sezonsko delo na kmetiji, ki smo ga opravljali razdeljeni v manjše skupine, je vključevalo negovanje permakulturnega vrta, presajanje sadik in pletje. Pokošeno travo in delno kompostirane liste, ki smo jih nabrali v bližnjem gozdu, smo uporabili za zastiranje zelenjave. Ta pomaga zemlji ohranjati vlago in preprečuje rast plevela. Izvedli smo tudi nekaj gradbenih del in postavili nove elemente v pokrajini kmetije. S pomočjo filca, lesenih hlodov in sekancev smo naredili nove poti. S kupa gramoza smo zbrali večje kamne in jih uporabili za gradnjo suhega zidu. Ta je predstavljal zaključek okrogle platforme, na katerega smo postavili bazen, ki je v vročih dneh dela na vrtu služil kot prijetna osvežitev.
Poleg interakcij s primeri dobrih praks nizkega okoljskega odtisa in seznanjanjem s permakulturnimi principi je projekt vključeval veliko poudarka na skupinskem socialno-pedagoškem procesu.
V deževnih dneh smo se v Petrovi delavnici preizkusili z izdelavo lesene žlice, ki vključuje izbiro primernega kosa lesa in potrpežljivo tesanje s sekiro, nožem in dletom.
Popoldnevi so bili rezervirani za aktivnosti, ki so nam omogočale razvijanje lastnih pedagoških veščin.
Poleg joge, meditacije, petja in drugih duhovnih praks je med intenzivnejša izkustva sodila seansa dihalne tehnike, imenovane rebirthing. Ta z oksigenacijo možganov in aktivacijo parasimpatičnega živčnega sistema omogoči dostop do potlačenih čustev in travmatičnih spominov.
Z namenom, da izkusimo tudi druge oblike trajnostnega kmetovanja, smo se sredi projekta za teden dni odpravili na drugo kmetijo: posest Virstan na Kozjanskem, ki prav tako sledi permakulturnim principom in viziji skupnostnega soustvarjanja prostora. Osnoval in realiziral jo je gradbenik Jošt Kozel, ki opiše začetek projekta.
Med procesom prenove sta Jošt in njegova partnerka, notranja oblikovalka Vesna, kamnito hišo iz leta 1837 prenovila v skladu s sonaravimi principi, dvojni kozolec, toplar, pa sta predelala v skupnostno kuhinjo. Jošt je na zemljišču zgradil tudi naprednejše kompostno stranišče, ki omogoča zbiranje, kompostiranje in ponovno uporabo iztrebkov.
Fizično delo je utrdilo moje telo, me naučilo vztrajnosti in potrpežljivosti. Srčnost udeležencev mi je pomagala odložiti maske in izpod oklepa samokritike izluščiti tisto, kar še pozna spontano govorico radosti. Kaj pa o izkušnji menijo ostali udeleženci?
Dodaj komentar
Komentiraj