Brisanje virtualnih meja
Minuli vikend je v Novi Gorici v sklopu Evropske prestolnice kulture GO! 2025 in v soorganizaciji Kulturnega doma Nova Gorica in Zavoda za sodobno umetnost Aksioma potekal 25. mednarodni festival sodobnih umetniških praks Pixxelpoint. Festival so sestavljali nabor delavnic, vodenih ogledov razstav po štirih prizoriščih, diskurzivni in glasbeni program. Pod naslovom Spekulacija in razkroj se je tokratna edicija festivala ukvarjala z vizijami prihodnosti, reinterpretacijami realnosti skozi tehnologijo in posegi tako v fizični kot tudi spletni prostor. Poglavitne motive in povezovalne elemente osrednje razstave nam predstavi kuratorka Mája Búrja.
Na osrednji lokaciji razstave v prostorih Mestne galerije Nova Gorica smo se obiskovalke lahko zapletle v s stropa viseče kokone Jane Kerime Stolzer in Lexa Rüttna. Ti so prepevali o svoji obrobni poziciji kot narava, ki jo je izrinila industrializacija. Ob kokonih smo uzrle projekt domačega umetnika Vida Koprívška, naslovljen Vstop roja, ki je bil prikazan že drugič. Nekaj zaslonov, ki se stapljajo s futuristično—organsko materijo, nam je prikazalo gibanje računalniško simuliranega roja, ki se odziva na ambientalno prisotnost obiskovalk. Več nam pove Koprivšek.
Ko smo nadaljevale od tihega brenčanja računalniške simulacije in se usedle pod drenažne plošče, bi se lahko potopile v projekt Vizije padca Mária Santamaría, ki je v metaverzumu zakupil najdlje oddaljeno obstoječe zemljišče. Za razliko od večine ostalih, ga ni pokril z virtualnimi zidaki, temveč je svojega avatarja prepustil prostemu padu. Protestni padec traja tako dolgo, da lahko na zaslonu vidimo le še abstraktne oblike, ki razpadajo v morju modrine. Ob robu prostora stoji tudi zelo neizstopajoča zračna cev, ki bi jo opazovalka sprva brez težave zgrešila. Če dobro prisluhnemo, lahko slišimo, da iz nje prihaja glas. Kaj naj pripoveduje in kaj vse skupaj pomeni, nam pojasni Burja.
Poleg rednih vodstev nam je dodatno kontekstualizacijo ponujal tudi dvodnevni diskurzivni program, kjer smo lahko poslušale tako poglobljene pogovore z umetniki kot teoretska predavanja in glasbene nastope. Program je potekal v obliki projekta Void, ki sta ga razvila in tudi izvajala raziskovalca amsterdamskega Institue for network studies Tommaso Campagna in Jordi Viader Guerrero. Void je prenosljivi hibridni snemalni in oddajni studio, ki s pomočjo zelenega zaslona dodaja živo kodirane vizualije, hkrati pa se dogodek v živo prenaša na Void spletni strani in Twitchu.
Tako svoje delo opisujeta Campagna in Guerrero. Prvi del diskurzivnega programa, ki se je odvijal na Mostovni, sta pripravila in povezovala raziskovalka Klára Debelják in medijski teoretik Domínik Vrábič Déžman. Razdeljen je bil v dva dela, prvi se je ukvarjal s časovno in drugi s prostorsko dimenzijo. Nadaljuje Debeljak.
Kolektiv Room69 je denimo v svojem projektu zasedal virtualni prostor tako, da je zavzel Google streetviewu galerije in vanje postavil svoje 3D modelirano delo. V drugem delu pogovora pa je beseda tekla o video igri The Core domačega umetnika Dorijana Šíška in delu Alberta Harresa, ki je bilo razstavljeno na slovensko-italijanski meji v Carinarnici. Harres v svojem projetku raziskuje tako omejitve medija kot hkratno flekisbilnost in rigidnost državnih meja. Na tleh nas pričaka glinena plošča, v katero so vžgani simboli, ki jih prebira ogrodje in glede na zakodirane koordinate v Google maps izrisuje državno mejo. Ker pri branju prihaja do pričakovanih napak, je meja izrisana vsakič drugače. Nadaljuje Vrabič Dežman.
Nadaljevanje diskurzivnega programa se je odvijalo v soboto v kavarni Maks. Tam sta predavala filozofa in člana GIA, Maks Valenčič in Jan Kostanjevec. Valenčič je predstavil drugi del svojega projekta Psyhotic accelerationism. V predavanju je odprl vprašanje odkrivanja intenzitete kot vodilne določnice tako abstraktnih, družbenih kot ekonomskih procesov. Če intenziteto analiziramo zgolj v določenem delu funkcije, lahko popolnoma zgrešimo trend ali pravo izraznost analiziranega pojava, zato ni vseeno, na kateri točki poskušamo zaobjeti določen pojav, če želimo videti celo sliko. Tako se kot odgovor odpira Lacanov psihotski subjekt, ki naj bi prosto bral, sproščal in beležil intenzitete. Nadaljuje Valenčič.
V drugem predavanju se je Kostanjevec ukvarjal s filozofijo izrazljivosti. Skozi nekaj primerov nam je poskušal historizirati koncept in pokazati, kako so meje izrazljivosti določenih sistemov, denimo koren z dve kot diagonala kvadrata v pitagorianski matematiki, tudi omejitve našega mišljenja in raziskovanja. Obstajajo določeni modelli izrazljivosti, ki imajo močan vpliv na delovanje naše demokracije in ekonomije, izbrani pa so pretežno arbitrarno. Več pojasni Kostanjevec.
S tem zaključujemo današnji virtualni in retrogradni sprehod po Novi in stari Gorici. Na Pixxelpoint festivalu smo se imele priložnost srečati z novimi in svežimi deli iz tujine, hkrati pa smo lahko potrdile, da je tudi domača produkcija na visokem nivoju. Morda nam res počasi zmanjkuje časa in razkroj polzi skozi vse mogoče kotičke realnosti in spleta, vendar to še ne pomeni, da se iz tega ne more izviti nekaj lepega.
Piksle je štela Lea.
Dodaj komentar
Komentiraj