Brojati sitno
V današnjem Kulturnem obzorniku predstavljamo delavski obvestilnik Razredni broj, ki ga izdaja Center za družbeno raziskovanje, krajše CEDRA. Odlikuje ga dejstvo, da ga pripravljajo sami delavci in delavke. Doslej je izšel v dveh številkah – prva je izšla lani decembra in se je osredotočala na intenzivnost dela; druga, ki je izšla pred nekaj tedni, pa je posvečena problematiki prostega časa. Delavci in delavke v Sloveniji se namreč soočajo s problemoma preveč intenzivnega dela in premalo prostega časa, oboje pa tako predstavlja lokus delavskega boja. Razredni broj izhaja predvsem na spletu, na pobudo tistih, ki bi ga želeli razširiti med svoje sodelavke in znance, obstaja pa tudi v obliki pamfletov. V izogib jezikovnim oviram za delavce in delavke časopis izhaja v slovenščini, angleščini in srbohrvaščini.
Kdaj je nastala ideja zanj in kako je zastavljen, pove sodelavec Razrednega broja Aleš Rojc:
V obeh številkah Razrednega broja je najti pričevanja delavcev in delavk iz maloprodajnih trgovin Tuš, Spar in Lidl. O tem, kdo piše prispevke za obvestilnik in komu je ta namenjen, pove Rojc. Ponudi tudi daljnosežnejšo razlago, zakaj prav ta kategorija delavcev in delavk.
Druga številka Razrednega broja se, kot rečeno, posveča vprašanju prostega časa. Kdor se z delovnim pravom srečuje z abstraktnega vidika, se uči, da je delovni dan dolg osem ur in da je to zapisano v zakonu. Kdor pa je kadarkoli videl karkoli, ve, da veliko ljudi redno dela po več kot osem ur dnevno. Povrhu tega skupaj s potjo od doma do službe in nazaj efektivni delovnik znaša tudi po 12 ur ali več. Če je delovni čas ustrezno beležen – če –, je ta izjema zakonsko urejena bodisi z nadurami bodisi s presežnimi urami. Razliko pojasni predsednica Sindikata Tuš Mirjana Janjić.
Sindikat Tuš, ki deluje od maja 2021, je po zaslugi in na pobudo sindikalista Janka Janžiča začel artikulirati in reševati problem nadur. Te so praviloma pomenile, da so delavci v splošnem lahko preživeli manj časa izven delovnih ur.
Kljub temu pa se delavci redno srečujejo z ogromno kršitvami delovnopravne zakonodaje, kot so veriženje podjemnih pogodb namesto pogodbe o zaposlitvi, mobing in splošni pritiski. Če se sploh zavedajo, da so to kršitve, pa pogosto nimajo načina, kako uveljaviti svoje pravice. Pot do nastanka maloprodajnih sindikatov in pridobitve že te moči, ki jo imajo trenutno, je bila dolga. Rojc pojasni, kakšne so ovire pri sindikalizaciji maloprodajnih delavk in v čem vidi vlogo Razrednega broja.
V skladu s temi nehvaležnimi okoliščinami se tudi pisci in uredništvo Razrednega broja še vedno soočajo z nekaterimi težavami.
Izboriti si boljše delovne pogoje pomeni delovati proti toku ekonomskih teženj in še posebej njihovih sodobnih trendov. Širjenje zavesti o skupnih problemih in pobijanje občutka osamljene delavke, da so nedopustno težaški delovni pogoji nekaj v kamen vklesanega, pa ni edini smoter Razrednega broja. Poleg pričevanj v reviji navajajo tudi konkretne zahteve: omejitev števila nadur, 48-urni počitek v enem kosu, konec šestdnevnega delovnega tedna in skrajšanje odpiralnega časa trgovin ob sobotah. Za njihovo uspešno implementacijo – ali že vsaj za kolektivna pogajanja – pa je pomembno, da se ta zavest naposled prevesi v organizirano dejavnost. Optimistično sklene Janjić.
Dodaj komentar
Komentiraj