Brutalni muzeji pod lupo
Kratek pogovor o kontroverznih slovenskih spomenikih
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani študijsko leto 2024/25 posveča dediščini. Skozi različne dogodke, javna predavanja in razprave predstavlja dejavnosti in pereča vprašanja na področju dediščine ter njenega ohranjanja. V zadnjem desetletju, v okviru prizadevanj za odpravljanje zgodovinskih krivic, vse pogosteje slišimo pozive k vrnitvi umetniških del in kulturnih dobrin, ki so bila v obdobju kolonializma nasilno odtujena matičnim ljudstvom. Hkrati naraščajo prizadevanja za umik del, ki ohranjajo žaljive podobe, poveličujejo kolonialne osvajalce ali drugače utrjujejo neenakosti. Muzeji se v tej klimi tako soočajo z vprašanjem svoje vloge – ali naj ostanejo depozitarji preteklosti ali pa postanejo proaktivni akterji v procesu dekolonizacije.
V sklopu javnih predavanj smo v torek, 21. januarja, prisluhnili predavanju britanskega arheologa Dana Hicksa. Kot profesor sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu in kurator za svetovno arheologijo v muzeju Pitt Rivers se osredotoča predvsem na raziskovanje posledic kolonializma v muzejih. Pravi, da se ukvarja s štirimi A-ji: arheologijo, antropologijo, arhitekturo in artom – torej umetnostjo.
Tema predavanja je nakazovala razvoj miselnega loka med njegovo knjigo Brutalni muzeji: beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, ki je lani izšla v slovenskem prevodu, in prihajajočo knjigo Every Monument Will Fall, ki bo izšla maja letos. Tako je avtor skozi razne primere, ki jih je doživel ob svojem delu, razkrival, kako vzdržljiva je še vedno kulturna hegemonija, in kako težko se jo je znebiti. Pri tem povezuje tri pojme: restitucijo, dekolonizacijo in tako imenovano gibanje fallist.
Avtor si je pri povezovanju tematik, ki se premikajo med spominsko dediščino in spominom nasploh ter restitucijo, pomagal z delom Kapitalistični realizem: Ali ni alternative? Marka Fisherja. Idejo narave kapitalizma, ki se skozi normalizacijo neenakosti legitimira, je vezal na vizualno kulturo. Tako spomeniki kolonizatorjev in podobnih nasilnih zgodovinskih figur niso le idejno ali politično prazne skulpture ali okraski. Skozi svoje realistično udejanjanje namreč vsakič znova opominjajo tudi na zgodovinski kontekst ter ga tako validirajo in ohranjajo pri življenju. Hicks to nazorno ilustrira s primerom kipa britanskega kolonialista Cecila Rhodesa na univerzi v Cape Townu:
Predavatelj predstavi še primer spomenika Edwarda Colstona – krutega trgovca s sužnji, ki so ga leta 2020, po letih protestiranja za odstranitev kipa, performativno podrli. Protestniki so ga po ulicah Bristola privlekli vse do pristanišča, kjer so ga naposled utopili. A tam ni ostal dolgo. Poškodovani kip so kmalu privlekli iz reke in razstavili v muzeju.
Z vprašanjem, kako se muzeji soočajo s problematiko dekolonizacije, se Hicks ukvarja tudi med delom v enem od štirih muzejev Univerze Oxford, v muzeju Pitt Rivers. Tega označuje za tipološki muzej, saj se osredotoča na zbiranje in razstavljanje predmetov glede na njihove vrste ali tipe – ne pa glede na njihovo kulturno ali zgodovinsko ozadje.
Takšna kategorizacija izvira iz prenosa Darwinove teorije evolucije v kulturo. Iz tega sicer kar prehitro zapademo v delitev kultur glede na njihovo »razvojno« stopnjo oziroma na »civilizirane« zahodne, in vse preostale kulture. Slednja misel pa se udejanja tudi v samih institucijah, na primer v muzejih oxfordske univerze.
Hicks ob tem navaja tri glavne vzroke kraje predmetov iz matičnih držav, katere prikrit cilj je javno izkazati nadvlado nad oropano državo.
Sploh pa avtor opozarja na pazljivost pri dekolonizaciji muzejev. Namignil je, da bo več o tem spregovoril v svoji novi knjigi, za zdaj pa je predstavil razmišljanje pisateljice, pesnice, urednice in kuratorke Sumaye Kassim.
Muzeji pri ohranjanju zgodovine niso nevtralni, saj so inherentno odvisni od časa, in pomembno je, da se tudi prilagajajo v spregi z njim. Vseeno pa moramo trditve institucij, ki napovedujejo zavezanost raznolikosti ali dekolonialnosti, obravnavati s kritičnim očesom. Hicks ob tem kot glavno oviro resnični dekolonizaciji izpostavi problematiko netransparentnosti številnih muzejev, ki pogosto ne arhivirajo ali beležijo vseh svojih objektov. Tako prikrivajo izvore svojih zbirk in ne priznavajo zgodovinskih nepravic, povezanih z njihovim nastankom.
Kulturne institucije danes bi torej morale biti iskrene glede predmetov, ki jih hranijo, in hkrati pripravljene na restitucijo, če iz potomskih skupnosti pride prošnja za vrnitev izropanih predmetov. Hicks v predavanju izpostavi, da si nekatere skupnosti sploh ne želijo vrnitve predmetov, medtem ko si druge prizadevajo za njihovo repatriacijo. V sledjem primeru bi moral biti ta postopek dostopen ter ne pretirano zapleten.
A vprašanje vračanja je pogosto bolj kompleksno. Nekatere države same priznavajo, da nimajo ustrezne infrastrukture za hrambo artefaktov, drugič jim to očitajo nekdanje kolonialne sile. Včasih pa so prestavitve rezultat mednarodnih dogovorov, kjer so se kulturni spomeniki selili zaradi grožnje uničenja ali kot del diplomatskih gest. Hicks pa ne ostane kritičen le do kulturnih institucij — med predavanjem je spregovoril tudi o vlogi univerze kot institucije znanosti in o tem, kako ta reproducira obstoječi status quo. Opozarja na zastarelo terminologijo, ki na primer skupnosti, od katere so bili objekti izropani, imenuje izvorne skupnosti, medtem ko se to danes vse bolj nadomešča s pojmom potomska skupnost. Prav tako se zdi, da umanjka ustreznih teoretičnih okvirjev oziroma so ti lahko celo paradoksalno nasprotni resničnim okoliščinam, kar prikaže z dvema primeroma.
Brutalne muzeje je pod drobnogled vzela vajenka Lina. Lupo ji je pridržala Siri.
Dodaj komentar
Komentiraj